11. 06. 2024 – 1. dan

V torek, dne 11. 6. 2024, smo odšli na mobilnost v Avstrijo. Naša pot se je začela ob 8 uri na železniški postaji v Kranju. Z vlakom smo se peljali do železniške postaje Villach, kjer smo pristopili na vlak, ki nas je peljal do postaje v Spittal-Millstätter See Bahnhof. Tam nas je že veselo pričakal ‘’ranger’’ Štefan. S kombijem nas je odpeljal proti naši prvi destinaciji. Peljali smo se mimo tamkajšnjih manjših mest, ki so res lepo urejena in čista. Na poti smo se ustavili na razgledni točki, kjer smo imeli prelep razgled na jezero Millstäter , ki je največje in najglobje jezero v tem območju. Naša naslednja točka je bil ogled glavnega delovnega prostora oz. pisarne ‘’rangerjev’’. Po ogledu smo vstopili v biosferni park Nockberge. Najvišja točka teh gora je Eisenhut, ki doseže do 2441 nadmorske višine. Okoli tega območja so bile včasih samo samotne kmetije in manjša naselja. Toda, zaradi ugodnih razmer so imeli v načrtu zgraditi smučišča. Toda, zaradi dragocene narave in živih organizmov je leta 1980, kar 94% domačinov glasovalo na referendumu proti kakršnim koli napredkom oz. večjih posegov v tem območju. Tako, da se je narava ohranila, od leta 2021 pa je omenjeno območje prišlo celo pod okrilje UNESCA. Gorovje Nockberge ima značilno obliko oglatih gora, kar nam da vedeti, da je to gorovje zelo staro. Gorovje je ime dobilo po njihovi tradicionalni jedi njokov. Naša prva večja destinacija je bila gostišče Nockalmstraße, kjer so nas prijazno postregli z njihovo znano jedjo - dunajski zrezek. Nato smo se odpeljali do jezera Mittstatam see in ga v celoti obhodili. Predzadnja postaja je bil center biosfernega parka- Nockalmhof,  kjer smo si ogledali 3D film in pokukali v majhno, a prijetno trgovinico. Polni vtisov smo se odpeljali do naše zadnje postaje, do gostišča Gasthof post, kjer smo se nastanili v čudovitih sobah in po večerji utrujeni dnevu rekli: Lahko noč.

12. 06. 2024 – 2. dan

Po obilnem zajtrku nas je Stefan s kombijem odpeljal izpred našega prebivališča proti planinski enoti kmetijske tehnične šole Litzlhof. Pot nam je skoraj onemogočila čreda krav, ki je zmagoslavno korakala po sredini naše poti. Zmaga je bila na koncu vseeno naša in pot je bila kmalu prosta. Po prihodu na cilj smo se takoj preoblekli v športna, topla oblačila in se z dijaki omenjene srednje šole odpravili na pot proti hiši, v kateri v mrazu prebivajo živali npr. krave ali lame.  Po poti je tamkajšnji profesor razlagal svojim dijakom o ekstremnih razmerah in obdelovanju njihove prelepe pokrajine. Nam dijakom je prevajal besedilo  Stefan ter nam pomagal pri odgovoru na vprašanje, kako si pomagati, če ne veš, kje si v naravi. Pot ni bila strma in dolga, zato smo kmalu dosegli vrh.  Ko smo prišli na vrh, nas je presenetil sneg. Skupaj z ‘’rangerjem’’ Stefanom smo si ogledali hišo za živali, pokrajino in predvsem nov tip ograje, ki ni več iz lesa ampak iz ozkih palic in žice z elektriko. Po ogledu smo se vrnili do prvotne hiše na kosilo in se nato udeležili še drugega dela predavanja s poudarkom na varnosti pred in po obisku gora, na posebni ponudbi lokalne hrane ter ob koncu s podatki o težavah kmetov zaradi povečanega števila volkov in medvedov. Pri pridobivanju informacij nam je s prevodom v angleščino pomagal Stefan. Po vrnitvi v šolo smo imeli predavanje o varnosti v planinah, ter o volkovih in medvedih. Ob koncu predstavitve smo se odpravili nazaj v Gastof Post, kjer smo še jedli večerjo in se lotili še zadnjega dela, pisanja poročila in zbiranja naših vtisov v fotografijah. 

13. 06. 2024 – 3. dan 

Danes smo se ob 8.30 odpravili v mesto Gmunt do osnovne šole, kjer se je šolal tudi naš ranger Heinz. Sprejel nas je ravnatelj šole, ki nas je po predstavitvenem video šole, popeljal po učilnicah, hodnikih, ki so polni zanimivih izdelkov učencev. Stavba šole je nekaj posebnega, je star grad, ki je oživel zaradi učencev, učiteljev in posebnih treh programov s področja glasbe, narave in športa ( Link: https://www.mmsgmuend.at/ )  

Po ogledu smo se odpravili nazaj do kombija, s katerim smo se odpeljali do doline Maltatal. Tam smo si ogledali prečudovite slapove, do katerih smo se sprehodili po lepi gozdni poti. Potem smo se odpeljali do družinske gostilne, kjer so nam pripravili okusen domač golaž. Po kosilu smo se odpeljali do najvišjega veličastnega jeza v Avstriji, kjer smo po kratkem obisku trgovine s spominke, kjer smo tudi srečali slovensko delavko, imeli voden ogled notranjosti jeza. Razkazali so nam različne kontrolne točke in nam pokazali film o nastanku jeza. Nato smo imeli prosti čas, med katerim smo šli na razgledno točko in si ogledali razstavo o nastanku jeza. Na koncu smo se odpeljali nazaj do gostišča, kjer nas je pričakala okusna večerja, vsem znan dunajski zrezek. 

14. 06.2024 – 4. dan

Zjutraj nas je Stefan odpeljal na kmetijo, kjer smo si na “starinski način” izdelali vsak svojo metlo iz mokrih in suhih vej breze. Samo izdelovanje je potrebovalo kar veliko naše moči in spretnosti, kjer nam je z usmeritvi pomagal naš gostitelj s kmetije. Med izdelovanjem nas je prijazno motil živahni 9 let star zlati prinašalec, ki je prevzel vso našo pozornost v času odmora. Po zaključenem izdelovanju metel smo tudi poizkusili svoje sposobnosti z opravljanjem bagra, kjer se je tudi naša profesorica preizkusila v opravljanju z ''igračo za moške''. Po zaključni fotografiji je sledilo slovo ne le od lastnika z njegovo ženo ampak tudi od našega novega prijatelja psa zlatega prinašalec z imenom Kira, ki nam je pustil nasmeške na obrazu in veliko dlake na oblekah.   

V času kosila nas je obiskala naša koordinatorica projekta Špela in njen sodelavec Tibor, ki sta nam pripeljala hrano za naše posebno življenje na planini od nedelje do petka v naslednjem tednu. Zanimivo planinsko – rangersko življenje brez tehnologije in še česa vam bomo opisali v naslednjem tednu.   

Po kosilu pa smo obiskali čebelarja, ki nam je predstavil hierarhijo življenja čebelje družine čele in sestavo panja. Zanimiv je bil tudi prikaz postopka pridelovanja medu od panja do delavnice v hiši. Z zanimanjem smo poslušali tudi, kako na okus medu vplivajo različne rastline. Po predavanju sta nas čebelar in njegova žena posladkala s sladoledom in za na pot podarila poseben kozarec medu z znakom biodiverzitetnega parka Nockberge.    

Po pestrem dnevu je sledil prosti čas za pisanje poročil, urejanja slik in igranja kart. Nekateri pa smo si skupaj z lokalnimi prebivalci ogledali tudi prvo tekmo nogometnega Evropskega prvenstva.  

Lep pozdrav in Guten Tag aus Österreich.  

15. 06. 2024 – 5. dan 

Zbudila nas je sončna nedelja. Po obilnem zajtrku smo se ob 9:00 odpeljali do poligona za lokostrelstvo. Vsak izmed nas je prevzel svoj lok, dve puščici in zaščito za roko in opravil kratko vajo osnov lokostrelstva. Po uspešnem začetku smo se razdelili v dve skupini in se odpravili na gozdni poligon, ki ga je sestavljajo 20 točk. Lokostrelski trenutki so bili zanimivi, poučni in predvsem zabavni, saj so puščice včasih našle različne cilje na predmetu streljanja. K našemu super razpoloženju nam je po dolgem času pomagalo tudi sonce, ki smo ga vsi zelo pogrešali. Po končam streljanju, ko smo postali vsi zmagovalci,  smo pojedli v lokalnem gostišču okusen divjačinski golaž  in si ogledali nov čudovit slap v bližnji okolici. Zanimiv dan smo končali v Gmündu,  v muzeju glasbil in “eksperimentov", kjer smo glasbo in ritem začutili ne le skozi uho, ampak tudi s pomočjo eksperimentiranja z vodo, zanimivi eksponati, ki jih nismo le gledali, ampak jih tudi preizkusili.  Izredno zanimiv eksperimentalni ogled v muzeju smo končali kot ansambel, ko je vsak posameznik pod mentorstvom kustosa, s svojim posebnim glasbilom pomagal pri stvaritvi naše individualne instrumentalne glasbe. Po koncu programa dneva je v času prostega časa sledil kratek prehod po mestu do starega gradu in vožnja nazaj do našega gostišča. Večerja je bila nekaj posebnega, saj je bila zadnja večerja, ki so nam jo prinesli, kajti od jutri dalje bomo postali kuharji, kar sami. Nasvidenje “civilizaciji” in DOBER DAN NARAVA. 

16. 06. 2024 – 6. dan  

Zbudila nas je sončna nedelja. Po obilnem zajtrku smo se ob 9:00 odpeljali do poligona za lokostrelstvo. Vsak izmed nas je prevzel svoj lok, dve puščici in zaščito za roko in opravil kratko vajo osnov lokostrelstva. Po uspešnem začetku smo se razdelili v dve skupini in se odpravili na gozdni poligon, ki ga je sestavljajo 20 točk. Lokostrelski trenutki so bili zanimivi, poučni in predvsem zabavni, saj so puščice včasih našle različne cilje na predmetu streljanja. K našemu super razpoloženju nam je po dolgem času pomagalo tudi sonce, ki smo ga vsi zelo pogrešali. Po končam streljanju, ko smo postali vsi zmagovalci,  smo pojedli v lokalnem gostišču okusen divjačinski golaž  in si ogledali nov čudovit slap v bližnji okolici. Zanimiv dan smo končai v Gmündu,  v muzeju glazbil in “eksperimentov", kjer smo glasbo in ritem začutili ne le skozi uho ampak tudi s pomočjo eksperimentiranja z vodo, zanimivi eksponati, ki jih nismo le gledali ampak jih tudi preizkusili.  Izredno zanimiv eksperimentalni ogled v muzeju smo končali kot ansambel, ko je vsak posameznik pod mentorstvom kustusa, s svojim posebnim glasbilom pomagal pri stvaritvi naše individualne instrumentalne glasbe. Po koncu programa dneva je v času prostega časa sledil kratek prehod po mestu do starega gradu in vožnja nazaj do našega gostišča. Večerja je bila nekaj posebnega, saj je bila zadnja večerja, ki so nam jo prinesli, kajti od jutri dalje bomo postali kuharji kar sami. Nasvidenje “civilizaciji” in DOBER DAN NARAVA.  

17. 06. 2024 – 7. dan  

Prva noč v planinski koči. Sonce še ni pokukalo izza čudovitih hribov, ko je Bor že sedel v hladni kuhinji. Drva kar niso hotela zagoreti, a vztrajal je in zmagal ter nam v skupni prostor prinesel posebno toplino. Toplina pa se je zlila s svetlobo sonca in nam na obrazu pripeljala velik nasmeh. Jaka, Lara in Nejc mlajši so raziskovali okolico, starejši Nejc pa je za prvi zajtrk narezal salamo, ki jo je naša druščina izbrala in dopolnila z dobrotami po svojem okusu.   

Ob 9.00 se je pripeljal s tradicionalnim kombijem naš ranger Štefan ter nas odpeljal po orodje za popravljanje planinski poti, ki je bila naša današnja naloga. Pred delom smo se povzpeli na cca 2300 m visok Königstuhl, ki predstavlja mejo med 3 avstrijskimi občinami: Kärnten, Salzburg in Steieirmark.  Pot na goro ni bila preveč zahtevna, a vseeno na koncu, kar strma. Po osvojitvi vrha je sledila malica in odhod proti delu poti, ki je potreboval našo popravilo.   

Pot proti omenjeni poti je vodila mimo jezera, kjer so se nam pridružili čudoviti konji in nam popestrili dan. Utrujenosti nismo čutili, da smo nestrpno čakali na del poti, ki ga je bilo potrebno popraviti. Pot nam je poleg prijaznih mimoidočih popestril na žalost dež, ki je pokvaril naše vzdušje in nas popolnoma namočil. Toda, za dežjem posije sonce in res je sonce posijalo v našo kočo, ko smo najprej pojedli naše prvo skuhano kosilo – ričet in se odločili, da bi bili izredno zadovoljni, če bi nekdo pripravil za večerjo še kakšno dobroto. Erin in Lara sta se odločili, da pod vodenjem učiteljice Barbke pripravita svoje testo in svoj skutin nadev za štruklje. Kuharici Lara in Erin sta pripravili odlične štruklje in nam jih s pomočjo drobtin in sladkorja postregli za večerjo. Upam, da vohate, kako dišijo. Poskusite jih narediti tudi vi in dober tek

18. 06. 2024 – 8. dan 

Zjutraj sva se jaz ( Jaka )  in Nejc zbudila zgodaj, da sva prižgala ogenj za ogrevanje in pripravila zajtrk, da smo se sladkali s “šmornom” , ki ga je pripravila profesorica. Ob devetih smo se vsa druščina z rangerjem Heinzom odpeljali  na kmetijo, ki se ukvarja s planinsko pašo. Gospodar kmetije nas je že nestrpno čakal, kajti pomagali smo mu pri odstranjevanju strupene rastline. Dopoldne smo tako zelo vneto po pobočju pulili strupeno rastlino in ob tem videli zadovoljen obraz gospodarja. Po opravljenem delu so nam na kmetiji postregli z odličnim domačim kosilom, ki se je končal s sladico. Po krajšem počitku smo se z Heinzem odpravili na sredino pobočja in popravili luknje. Po opravljenem delu smo se bliskovito odpravili v dolino in uživali v svoji razposajenosti. Gospodarju in njegovim prijateljem smo popestrili dan, kajti v veliko veselje jim je bilo gledati naše vragolije. Po opravljenem delu je sledil še krajši sprehod, kjer nam je Heinz predstavil značilne avstrijske planinske rastline te pokrajine.  Ob odhodu smo vsi prejeli kapljice posebnega bora, ki ga pri nas v Sloveniji ne najdemo, saj ima kar 5 iglic v osnovi.  Pozno, že skoraj proti večeru smo prišli v kočo, si vzeli trenutek zase z gledanjem  filmov, obdelavo slik, počitek in samostojno izdelavo klopi. Za večerjo nam je profesorica pripravila palačinke, ki smo jih z veseljem pojedli in se odpravili spat. Za prijetno pospravljeno kuhinjo pa so poskrbela naša dekleta, Erin in Lara.  

Lep pozdrav in Viel Gluck aus Osterreich.  

19. 06. 2024 – 9. dan  

Prebudili smo se v sončno jutro. Po skupnem zajtrku, ki smo mu nekateri dodali dišečo kavo, smo se okoli devete ure z našim rangerjem Heizom odpeljali do gozdnega muzeja. Naloga, ki je bila pred nami, je bila za področje izrednega pomena. Pred dvema letoma, ko so končno uspeli rangerji urediti okolico, je strašna nevihta in visoka voda odnesla del mostu. Žal za sanacijo področja in mostu ni bilo dovolj denarja, zato omenjeno področje urejajo rangerji v svojem prostem času. Toda danes smo imeli priložnost in čast, dokončati omenjeni most in to nam je tudi uspelo. Najprej smo odvili stare letvice in odnesli ves material iz avta do mosta. Sledilo je natančno zabijanje letev in sicer smo najprej zabili prečne letvice in potem še navpične. Po prvi polovici opravljenega dela je sledilo kosilo. Za kosilo smo jedli ričet in njihovo tradicionalno cimetovo potico ter po kosilu popili skodelico kave in si privoščili počitek na lesenih ležalnikih. Po počitku smo dokončali ograjo na mostu in na njem prvi naredili srečno fotografijo skupaj s Heinzom. Po skupinski fotografiji, kjer je čutil Heinz ponos nad nastalim mostom, smo se odpeljali proti naši koči. Imeli smo še veliko energije, zato smo dekleta spekla skutine palačinke in buhteljne različnih okusov (marmelada, nuttela, linolada), fantje pa so pripravili tabor za večerni ogenj in peko hrenovk in krompirja. Sledilo je prijetno spanje, saj je bil za nami res delaven in ustvarjalen dan.   

20. 06. 2024 – 10. dan   

Četrtkovo jutro. Hvala naši mentorici, da smo lahko dlje spali.  Včerajšnji večer je bil čudovit ob ognju s hrano (hrenovkami, kuhanim krompirjem in buhteljni, ki sta jih spekli dekleti in brezalkoholno pijačo). Zjutraj smo težko vstali, kajti noč je bila zelo kratka. Toda danes, je pohodni dan, zato smo se zbrali, pojedli zajtrk in se ob 8.30 s Stefanom že odpravili do Nockalmhof-a. Koča, ki nam je bila že znana, je bila začetek  5-urnega pohoda po bližnjih hribih. Osvojili smo tri vrhove in videli tudi najvišjo goro, kraljico vseh vrhov. Nepozabni, čudoviti pogledi v bližnje hribe in doline, ki ti jemljejo dih. Žal se imena vseh vrhov nismo zapomnili, nam pa bo v spominu ostala čudovita pokrajina. Drobni utrinki ujeti v fotografijah vam bodo približali vso lepoto narave, ki smo jo obiskali. 

Po prihodu v kočo, so fantje skuhali odlično zadnjo večerjo in jo postregli kar na naši terasi. Pred nočjo smo se okopali v našem malem čistem potoku ob koči ter se kmalu odpravili spat v naše udobne postelje. Veseli smo bili, da vročina ni dosegla naše koče in da lahko še vedno dobro in trdno spimo.   

Lahko noč in KONEC, jutri sledi naš odhod domov. Super je bilo.   

21. 06. 2024 – 11. dan 

Petek, naš zadnji dan. Ko smo se zjutraj zbudili, nismo prižgali ognja, saj smo morali spakirati, ker se v kočo ne bomo več vrnili. Ob 9.30 so nas prišli iskat s kombijem. Peljali so nas v mesto, kjer smo si ogledali sirarno, kjer delajo sir iz lokalnega kravjega in kozjega mlaka. Po ogledu so nam pripravili še degustacijo sira, ki ga proizvajajo. Vsak je kupil tudi sir, ki smo ga odnesli domov. Nato so nas peljali do piknik prostora, kjer smo imeli kosilo. Prostor je bil blizu gorske reke, ki je bila znana po mlinih, vendar jih je zadnja povoden na žalost porušila (obdržala sta se le dva). Po kosilu smo se odpravili proti postaji, kjer smo počakali na vlak, ki nas je odpeljal v Slovenijo.