DANSKA
6. 10. 2024 – 1. dan
Nedelja, 6.10.2024, ob 12.45, je dan za odhod na izmenjavo na Dansko, ki smo se ga vsi, Manca, Lucija, Tereza, Uroš, Jan, Manca, Katarina in Barbka, zelo veselili. Letališče Jožeta Pučnika je bilo mesto našega srečanja, ki smo ga nadaljevali z letom do Beograda in nato do glavnega mesta Danske Kopenhagna. Pot je bila že zaradi vožnje z letalom vznemirljiva, a dolga in na žalost polna zamud. Vožnji z letaloma smo dodali še vožnjo z udobnim vlakom in veliko srečo, direktno vožnjo do mesta Slagelse. Naš koordinator Andreas nas je že nestrpno čakal in nas skupaj z kolegom ob cca 23.30 pripeljal s kombijem in osebnim avtom v mesto Höng, v šolo Landbrugskolen Sjælland, ki je naša gostiteljica naslednji 14 dni. Utrujeni smo si zaželeli le še lahko noč in dobro jutro.
7. 10. 2024 – 2. dan
Ponedeljkovo jutro se je začelo prezgodaj, saj je bila noč, zaradi dolgega potovanja, prekratka. Obilen zajtrk nas je prebudil in nam vlil moči za začetek prvega dne našega gostovanja, ki se je začel s predstavitvijo šole in ogledom samega majhnega mesta Slagelse. Čas pred odhodom nam je športni učitelj Andreas napolnil s športno aktivnostjo, ko smo zanimivo, številke od 1 do 5, zamenjali z aktivnostmi in jih izpeljali v sodelovanju z dijaki iz Avstrije. Par Slovenija – Avstrija je pridno telovadil in se ob tem silno zabaval in hkrati tudi spoznal. Po omenjeni aktivnosti smo v boju z dijaki iz Avstrije zmagali v igri – priti vsi dijaki, dijakinje in učiteljica čez del telovadnice s predpražnikom, ki mora ostati vedno na tleh in omogočiti prehod skupine čez ta del telovadnice. Zmaga je bila naša, saj smo bili odlični kot strategi in kot športni izvajalci. Aktivnostmi je sledil ogled mesta. Za nas, kljub slabemu vetrovnemu vremenu, prijetno mesto, ki ni imelo veliko obiskovalcev, je razkrilo posebno hišo s slamnato streho, drobne, a kupcu prijazne trgovinice, moderni zdravstveni dom, osnovno šolo z otroškim vrvežem in številne stanovanjske hiše iz opek.
Prvi del delovnega dne se je končal z odličnim kosilom, kjer je bil poudarek na raznovrstni solati, saj si za svojo solato lahko izbiral med cca 20 različnim vrst solate, zelenjave, sira in še česa. Dolga miza ni bila le paša za oči ampak, nam je že po pogledu nanjo, obudila vse brbončice našega telesa.
Kosilu je sledil drugi del, spoznavni del z dijaki iz Avstrije, saj smo se drug drugemu še osebno predstavili in predstavili tudi šole od koder prihajamo. Predstavitve je vodila učiteljica, ki je ljubiteljica psov, kar nam je potrdila in nas prepričala glede ljubezni do psov, s predstavitvijo svoje videa. Predstavitve so se končale ob cca 16.00, nato pa je sledil prosti čas in pisanje poročil, saj želimo del vtisov deliti tudi z vami, uporabniki.
V času drugega dela, ko se je izvajal predstavitveni del, sta učiteljici Katarina in Barbka peš odšli ogled kmetije izven središča mesta. Kmetija je čuvala pred vsiljivci majhne piščančke, velike in male zajce, morske prašičke, papige in predvsem krave in konje, ki so učiteljicam pokazali v vsej svoji lepoti in močnosti.
Večer, večerja, pisanje poročil, priprava videa in lahko noč do naslednjega poročanja.
8. 10. 2024 – 3. dan
Torkovo jutro smo v družbi dijakov iz Avstrije in Češke po super zajtrku pričeli v telovadnici. Možganske vaje, ki so se spremenile v različne gibe, smo spoznali že v ponedeljek. Številka 2 se je spremenila v tlesk, številka 4 se je spremenila v obrat itd. Zabavno, saj smo dijaki morali poiskati dijake iz drugih držav in se uskladiti. Ogrevanje je bilo tako zabavno, zanimivo, saj takega športnega ogrevanja pred prihodom v šolo nismo poznali. Po ogrevanju je sledil šport, hokej v telovadnici, kjer se nam je pridružil tudi naš športni učitelj Andreas. Čas hokeja je hitro minila, utrujenost nismo čutili, čutili pa smo, da je čas za kosilo.
Po kosilu ob 11.30, kar je za nas kar zgodaj, smo bili vsi dijaki veseli povabila v mehanično delavnico. Z medsebojno izmenjavo različnih pripomočkov smo izdelali vsak svoj zamašek. Nismo verjeli, da je sama izdelava zamaška tako enostavna in izdelki so nam res uspeli. Nekateri so zamašek tudi pobarvali, nam je bil bolj všeč kar v natura obliki. Zadovoljni smo bili z dejavnostjo in kar nismo mogli verjeti, da je delavnice konec, saj nas je že čakala malica. Pica okrogla štručka je bila zelo okusna in kar težko smo se jim dodatno uprli, saj smo vedeli, da nas ob 18.00 uri že čaka odlična večerja in kasneje, če želimo še sladki prigrizek.
Po pouku je sledilo naše vsakdanje srečanje z učiteljicami, priprava poročil za objavo, priprava poročil v dnevniku in priprava na aktivno preživljanje vikenda, ko si bomo ogledali tudi nekaj znamenitosti bližnjih in malo daljnih krajev. Sledila je še večerja in po večerji druženje deklet, ki smo se odločile za igranje namiznega tenisa in namiznega nogometa. Namizni tenis nas je zaradi načina igranja »amerikanec« ne le nasmejal ampak tudi zelo razgibal ter popeljal v bolj umirjeni šport, namizni nogomet. Naši fantje so našli svoj trenutek svobode in se nam tokrat niso pridružili. Dobre volje, prijetno utrujene smo se kmalu poslovile in si zaželele le še lahko noč.
9. 10. 2024 – 4. dan
Jutro. Modro nebo nas je pozdravilo v nov dan. Kar ne moremo verjeti, da je že sredina tedna. Zajtrk in že nas učitelj pokliče v razred k šolski uri iz biologije, ki se je dotaknila predvsem vsebine organov pomembnih za razmnoževanje pri rastlinah, živalih in človeku. Naše znanje je bilo zelo različno, saj se razlikujejo tudi naši predmeti.
Začetek pouka biologije je bil namenjen našim predstavitvam, od kod smo in kaj že znamo na določeno izbrano temo iz biologije. Dokazali smo, da ni dobro le naše znanje biologije, ampak je vedno boljši tudi naš trenutni »sporazumevajoči se« angleški jezik. Po predstavitvah vseh dijakov torej nas iz Slovenije, Češke in Avstrije pa smo se skupaj z učiteljem spomnili in ponovili zgradbo cveta, zgradbo spolnih organov sesalcev s poudarkom pri kravah ter se vsi spomnili podobnosti in razlik z našimi, človeškimi, saj vsi spadamo med sesalce. Malo manj smo nekateri vedeli o genetiki, saj so le redki slišali kaj o genu oziroma kromosomu. Mi sedaj vemo več in bomo bolje pripravljeni pri predmetu biologije, ko bo vsebina govorila o genetiki, genih in kromosomih.
V času našega pouka sta se učiteljici v spremstvu danskega učitelja za govedorejo odpeljali na obisk dveh večjih govedorejsko usmerjenih kmetij, ki sta bili »prava paša« za oči. Prva kmetija je imela 270 molznic holstein pasme ter 400 hektarov obdelovalne zemlje. Druga kmetija je imela 350 molznic jersey z 200 hektari obdelovalne površine. Kljub razsežnosti obeh farm, ki jih imajo lastniki ali v lasti ali v najemu je za posamično žival dobro poskrbljeno zahvaljujoč pametnim ovratnicam. Le te spremljajo zdravje in produkcijo posamezne živali, ki bi se verjetno drugače izgubila v množici. Osnovna oskrba živali je nadgrajena z ukrepi dobrega počutja živali, ki jo najdemo v prosti reji z električnimi krtačami za govedo in krtačami za teleta, zadostno ležalno površino in odprt hlev z ventilacijo. Molznice in presušene krave so nameščene na rešetkah, medtem, ko so telički, telice, porodni boksi in bolnišnica, na globokem nastilju. Prva farma ima sistem molže »side by side« (”bok ob bok”) s približno 30 molznimi mesti. Krave priganjajo v molzišče z zvočnim signalom zvonca. Druga farma pa je postopek molže posodobila z Delaval molznim robotom. Zaradi pomanjkanja delovne sile so posodobili marsikateri postopek oskrbe živali. Gospodarji so zelo predani in skrbni ter imajo veselje do dela. Tako kot mi gojimo na naši majhni šolski farmi. Fotografije nazorno potrjujejo, da se vsi kot gospodarji, kot delavci, kot živali na omenjenih farmah odlično počutijo. Tudi učiteljicama Katarini in Barbki je čas na omenjenih farmah prehitro minil, saj sta na kosilu že kar malo zamujali.
Kaj pa mi, dijaki?
Ure biologije so hitro minile in tudi za nas je prišel čas kosila Kosilo res vsi vsak dan težko čakamo, saj je kot umetnina na mizi. Pestra izbira možnosti za sestavo solate po tvoji izbiri poišče brbončice v ustih in jih pripravi ne le na solate ampak tudi na glavno jed, ki je bila včeraj riba in krompir. Dober tek se je zaslišalo, nato pa je nastala tišina, kajti vsi smo enostavno le uživali v hrani. Kmalu je sledil drugi del sredinega pouka, ki je bil namenjen reji prašičev. Učno gradivo nas je skupaj z različnimi video posnetki vodilo skozi spoznavanje zgradbe, vedenja, prave »kondicije » prašičev s poudarkom na pravi reji od začetka do konca prašičevega življenja. Nova znanja bomo lahko uporabili ne le v šoli ampak tudi v življenju, če se odločimo za rejo prašičev. Vabljeni, da na osnovi spodaj dodanega učnega lista, preverite ne le vaše znanje na temo prašičev ampak tudi znanje angleškega jezika. preverite Srečno pri reševanju.
Kaj pa aktivnost naših učiteljic?
V času pouka naših dijakov sva se s kolegico Katarino odločili za obisk bližnjega jezera Tisso. Pri šolskem hišniku sva si sposodili kolesi in se pogumno odpeljali do jezera Tisso, ki naj bi bil v neposredni bližini mesta Hong. Pot naju je peljala preko pašnika, kjer sva se ustavili pri čredi krav. Sami sva bili za čredo krav zelo zanimivi, saj so vse pristopile do naju, no do žice ter se mirno pustile božati in slikati – pozirati. Pot sva nato nadaljevali do jezera, kjer sva si ogledali leseno hišico ob jezeru, ki omogoči opazovanje zelo bogatega življenja ob, nad in v jezeru. Bogato življenje najdete na fotografijah, ki sva jih naredili ob tej priložnosti. Čas oblačnega vremena se je končalo in dežne kaplje so postajale vse večje in močnejše. Po ogledu jezera z opazovalnice sva se napotili s kolesi nazaj do šole, a na žalost naju je na sicer prijetni skoraj ravni poti, močno oviral dež in še močnejši veter. Toda, zmaga je bila najina. Polni vtisov s poti, obe mokri sva se srečno vrnili do šole in ugotovili, da pot vendarle ni bila tako kratka. Premagali sva cca 27 km, premagali sva dež, hud veter in dokazali, da zmoreva več.
Čas do večerje smo namenili pisanju poročil, Manca je pripravila video, vsi pa smo v ekipo Danska v Teamsih vložili vse posnete fotografije dneva. Drugi del srečanja je bil namenjen pripravi programa za prihajajoči vikend, saj si moramo vikend popestriti sami in poiskati aktivnosti, ki nas vse v večini zelo zanimajo. Ker učiteljica Katarina v nedeljo odhaja, smo se odločili, da izberemo v soboto ZOO v Kopenhagnu, saj so živali na najvišji lestvici naše izbire. Ura je 18.00, znak za večerjo, ki jo začnemo z umivanjem rok in spenjanjem dolgih las. Sledi okusna večerja, po njej pa smo vsak po svoje našli nekaj zase, saj smo bili po razgibanem dnevu vsi kar utrujeni. Zato le še, lahko noč.
10. 10. 2024 – 5. dan
Zjutraj smo se prebudili utrujeni, ker smo se zvečer zelo zabavali s profesoricama. Igrali smo namizni tenis (amerikanec) in namizni nogomet ter se družili z dijaki iz Avstrije in Danske. Poleg igre namiznega nogometa, smo se z njimi veliko pogovarjali in celo zaplesali. Bilo je prijetno in spontano.
Pred poukom smo odšli kot vsak dan na zajtrk, da se okrepčamo. Prvo uro pouka smo izdelovali plakate o naših kmetijah, ki si jih želimo. Pomešani smo bili z dijaki iz drugih držav ( Avstrijci in Čehi). Izdelovanje plakatov je bilo zelo zanimivo, saj smo bili primorani sprejemati kompromise in želje, ki pa so si bile včasih zelo različne. Za izdelovanje plakatov smo imeli na razpolago različne revije, kjer smo poiskali pravo izbiro za našo kmetijo. Izbira je bila res zelo težka, saj smo poznali različne znamke traktorjev in različne načine kmetovanja. Toda, plakati naših kmetij so nam uspeli, kar dokazuje tudi fotografija. Z delom, sodelovanjem in končnim izdelkom – plakatom smo bili zelo zadovoljni. Po predstavitvi plakatov pa smo se s kombijem odpravili na ogled resnične – šolske kmetije, ki je na obrobju mesteca. Ogledali smo si hlev za konje, zajce, ptiče, kače, želve, prepelice in še mnoge živali, ki jih imajo na posestvu. Za vse živali imajo zelo lepo poskrbljeno. Ob kletkah oz. ob prostoru, kjer živijo živali je napisana tudi prehrana ter opis dnevne oskrbe za živali. Čas je zelo hitro minil, ogleda je bilo konec in sledilo je ponovno odlično pestro kosilo. Vsi vsak dan zelo težko čakamo pestro izbiro solat, saj kar ne moremo verjeti, kako zelo se vsak dan kuharice potrudijo že s samo pestrostjo solat. Njami njami……
Popoldanski čas je bil namenjen obisku mesta Slagelse, kamor smo se odpeljali z vlakom. Vodja poti je bil Andreas, ki nam je poravnal tudi vožnjo do mesta in nazaj. Andreas nas je popeljal po mestu Slagelse, ki je majhno mesto s posebnim pridihom po preteklosti. Toda preteklost smo našli in jo pogledali v dveh tradicionalnih cerkvah in kipu posvečenem enemu od danskih kraljev. Pot nas je popeljala tudi do trgovskega centra, kjer smo imeli nekaj prostega časa za samostojno raziskovanje omenjenega dela mesta. Mesto se kar zelo razlikuje od naših, kar lahko opazite fotografijah, v enem delu pa nam je zelo podobno in sicer smo mesto začutili skozi prelepe sprehajalne poti z veliko dreves in grmovji. Vlak nas je kmalu odpeljal domov na večerjo, ki smo jo hitro pojedli in se odpravili na počitek, kajti ob 20.00 nas je čakalo družabno srečanje z dijaki iz Danske, Avstrije in Češke, kjer smo ne le poslušali dobro glasbo ampak tudi ob njej veseli zaplesali.
Ob koncu družabnega večera smo vsi polni vtisov odšli vsak v svojo sobo vedoč, da smo si vsi našli nove prijatelje. Lahko noč in se srečamo jutri, ko je pred nami pester in zanimiv vikend.
11. 10. 2024 – 6. dan
Četrtkova zabava se je zavlekla v petkovo jutro, zato je bila naša jutranja noga zelo težka, a prijetna, saj smo stkali nova prijateljstva med Danci, Avstrijci, Čehi in nami.
Kljub možnosti imeti zajtrk do 8.00, je bila danes ure bistveno prezgodaj, zato smo nekateri zajtrk pojedli, drugi pa so raje spanje podaljšali za nekaj minut. Vsebina usposabljanja nas je danes popeljala na svinjsko farmo. Oblečene v delovna oblačila so nas s šolskimi kombiji odpeljali na kmetijo/farmo z več kot 1000 pujsi. Z velikim zanimanjem smo si ogledali rejo vse od malih do velikih pujskov. Dijaki iz Slovenije so se zelo izkazali z znanjem, zanimanjem za rejo in s prijaznim odnosom do živali – tokrat do pujsov. Našim delovnim oblačilom smo dodali zaščitne bele kombinezone, obutev pa smo si zaščitili s posebnim PVC dodatkom, kar dokumentirajo tudi naše posnete fotografije. Hoji skozi poti te velike farme smo dodali opazovanje, kako svinje prasijo male pujske. Poleg možnosti in priložnost videti pujske stare le en dan, smo videli celo svinjo, ki je imela kar 24 majhnih pujskov, ki so se stiskali pri mamici in nekateri sladko spali. Samica z majhnimi pujski je živela ločeno od pujskov, ki so bili nekoliko starejši in so imeli svoje prostore poleg že omenjenih prostorov. Ti, malo starejši prašički so že živeli brez svinje in so bili odvisni sami od sebe. Imeli smo čast in možnost vzeti jih v naročje, jih tudi pestovali in čohali. Prostor se je ponovno ob naši hoji odprl in že smo bili v dvorani s srednje velikimi in velikimi svinjami, ki so čakale, da bodo dovolj stare za osemenjevanje. V času osemenjevanja / danes so nekatere osemenjevali/ svinje prestavijo v naslednjo stavbo, stavbo z boksi za osemenjevanje. Osemenjuje jih veterinarka kar ročno, pred svinjo pa se prosto sprehaja miren prasec, katerega naloga je vse njegovo življenje, stimulacija samice, pujse pri osemenjevanju. K naravnemu postopku oplojevanja pomaga tudi veterinarka s posebnimi prijemi z rokami ali z enostavnim sedenjem na samici. Nekaj tednov po osemenitvi samice pregledajo, če imajo v sebi prašičke. V primeru, da je breja, samice pujse združijo v skupne bokse, če pa osemenitev ni uspela, postopek osemenjevanja ponovijo. Svinje nenehno kotijo, postopek se tako nenehno ponavlja za čas samičine spolne aktivnosti. Po ogledu nas je Andreas s svojo kolegico učiteljico sprejel v posebnem prostoru za goste in nas pozval, če imamo na osnovi pisnega gradiva, ki smo ga prejeli, kakšno vprašanje pobudo oziroma ali bi želeli sporočiti kakšno pozitivno spremembo za obstoječo farmo. Z življenjem pujsov in delom na omenjeni farmi smo bili vsi zelo zadovoljni.
Kljub zaščiti oblačil in obutve, smo po ogledu farme za pujse zelo smrdeli, zato je bila prva pot nazaj, obvezen tuš. Po tuširanju smo se vsi res bolje počutili in z veseljem lačni pojedlo kosilo, tokrat čisto po našem okusu ( tortilja, solata, goveje, svinjsko meso in piščanec ter veliko dodatkov). Po kosilu je sledila predstavitev aktivnosti za vikend, saj smo na šoli do ponedeljka popolnoma sami. V soboto in nedeljo zjutraj nas bodo obiskale le kuharice in poskrbele za naše brbončice. Ne bomo vam zaupali vse naše dogodivščine ampak le eno. Z najetim kombijem smo se dekleta odpeljala do morja, saj smo se želele v morju kopati Manca, Lucija in učiteljica Barbka, ki je zelo suvereno vozila tudi omenjeni kombi.
Lucija in Manca, najbolj pogumni sta se kljub močnemu vetru, kar velikimi valovi in nizko temperaturo, v morju resnično namočili, ostali pa smo ju le nemo gledali in se v večini kmalu skrili v toplem kombiju. Dan smo eni zaključili s skupinskim ogledom filma, drugi z obiski pri prijateljih na Danskem, tretji pa z dolgim sprehodom. Lahko noč in že danes vabljeni v branje jutrišnjega zanimivega dne.
12. 10. 2024 – 7. dan
V sončno jutro smo se prebudili
in oblačno noč iz rok spustili.
Sončnica rumena nas je popeljala v sobotno jutro,
in nas cvetom rumenim na poti na zajtrk pogledala nežno, čutno.
Dober tek smo si rekli,
nato pa veseli na dogodivščino v Kopenhagen v ZOO stekli.
Sobota in čuden občutek, ker smo bili na šoli skupaj z našimi kolegi iz Avstrije in Češke sami. Popolna tišina, le naši koraki so se tiho slišali na poti do jedilnice. Kuharice so nam pripravile obilen zajtrk kot vsak dan, tako, da nismo imeli občutka, da smo pozabljeni. Glede na našo odločitev, da gremo novi dogodivščini nasproti, so nas že čakale tople, dišeče štručke in različna hrana ( narezana solata, paradižniki, bučke, kumare, različne salame, siri z različnimi polivkami po našem okusu). Kuharice niso pozabila niti na pijačo, ki je bila vsa v reciklirani embalaži, ki smo jo vsi takoj opazili. Odhod na novo dogodivščino – pot z vlakom do ZOO v Kopenhagnu, ki smo ga vsi z navdušenjem pričakovali. Prvotni namen, da bi odšli do Slagelse -ja z vlakom smo ovrgli, saj bi morali dvakrat kupiti vozno karto in naš čas potovanja bi se podaljšal. Odločili smo se, da prvo del odpotujemo s kombijem, ki nam ga je prijazno namenil Andreas, da smo bili oziroma smo bolj mobilni. Google maps nam je malo ponagajal, da smo našli parkirno mesto malo bolj oddaljeno od glavne postaje, a nas to ni nič ganilo, saj smo imeli časovno prednost in brezplačno parkirno mesto za cel dan. Orientacija nekaterih dijakov je že tako odlična, da praktično google maps nismo več potrebovali. Pot do železniške glavne postaje v Slagelse – ju je bila zaradi odlične orientacije dijakov kratka in že smo se peljali proti Kopenhagnu. Udobnim vlakom smo zelo kmalu pomahali v pozdrav in se ponovno peš odpravili na cca 40 minut dolgo pot od glavne postaje do živalskega vrta v Kopenhagnu, kupili karte, se razdelili v skupine in se odpravili na raziskovanje živalstva v živalskem vrtu. Z navdušenjem smo si ogledovali različne živali ( kenguruje, slone, medvedov, rjavih in polarnih, različne ptice, krokodila, pingvine, morske leve, mrože, vidre, različne opice, plazilce različnih vrst ) in se nasmejali njihovim vragolijam, kar se lahko prepričate tudi sami z ogledom velikega nabora fotografij, ki smo jih pripravili. Sončen dan nas je spremljal ves dan in kar nismo mogli verjeti, da je čas za odhod nazaj v našo šolo, kjer nas bo že čakala večerja. Pešpot od ZOO do glavne postaje v Kopenhagnu je hitro minila, kot je hitro minila pot z vlakom do Slagelse – ja, saj nam vlaki na vsaki poti nudijo vso udobnost. Še vožnja s kombijem do šole, kjer nas je resnično že čakala okusna večerja, ki smo jo lačni pojedli. Poslovili smo se od učiteljice Katarine, ki v nedeljo odhaja nazaj domov, v Slovenijo, nato pa se utrujeni in polni lepih vtisov odpravili vsak v svojo sobo na počitek, nekateri na učenje in spanje ter z mislijo na ponovno srečanje na zajtrku, na nedeljo ob 9. uri zjutraj.
13. 10. 2024 – 8. dan
Nedeljsko jutro nas je pobožalo z daljšim spancem, saj nas je zajtrk čakal šele ob 9. uri. Toda, sonce ni želelo pokazati svoje toplote in svetlobe celo dopoldne, zato smo ostali po zajtrku malo v sobi, počivali, se pogovarjali skratka uživali v miru in tišini. Toda, v času kosila, se je pokazalo tudi sonce, ki je potrdilo naš dogovor, da gremo popoldan v Trelleborg, kjer najdemo ostanke življenja Vikingov.
Na spletu smo našli naslednji zapis: » Trelleborg je ena izmed štirih ohranjenih Vikingških trdnjav na Danskem in se nahaja blizu mesta Slagelse na otoku Zelandija. Gre za pomembno arheološko najdišče, saj je ta trdnjava eden najbolj znanih primerov krožnih vikinških utrdb, ki so jih zgradili okoli leta 980 n.št., v času vladavine kralja Harolda Bluetootha (Harald Modrozobi). Utrdba je imela vojaški namen in naj bi bila del večje obrambne mreže za nadzor ozemlja ter trgovskih poti na Danskem. Trelleborg je oblikovan v značilni obliki kroga, z obzidjem iz zemlje in lesenih struktur. V notranjosti je bilo več dolgih hiš, kjer so živeli vojaki in njihove družine. Utrdba je bila zelo strateško postavljena na naravno zaščitenem območju, obkrožena z reko in močvirji, kar je omogočalo lažjo obrambo pred napadalci. Res je bil zanimiv ogled dela trdnjave, kjer smo lahko ob pogledu na npr. notranjost dela trdnjave razmišljali, kako so tukaj pred toliko leti živeli slavni Vikingi. Fotografije vam bodo pomagale pri tem razmišljanju in mogoče si boste v prihodnosti tudi sami želeli pogledati in raziskati eno od omenjenih Vikingških trdnjav. Del življenja v teh stavbah pa nam je pričarala današnja » Vikingška družina«, ki za konec tedna ali v času njihovega dopusta doma pusti vse »moderno« in živi, se obleče tako kot so se oblačili in živeli Vikingi. Kurjava so drva, ki skrbijo za toploto v prostoru in za pripravo hrane. Včeraj so imeli veliko zelenjave, ki pa ni njihova glavna jed ampak je glavna jed meso na različne načine. »Vikingška mati« nam je mistično pripovedovala, kako pomembno je njim to življenje, ki je med tednom v »normalnem življenju« zelo naporno, stresno, povezano z iskanjem časa, ki pa se tukaj v Vikingški vasi najde, najde se čas za pogovor, družina najde čas zase in drug za drugega.
Žal je sledilo je slovo, kajti želeli smo si v mestu Korzor ogledati še enega najdaljših mostov na svetu in res je bil pogled nanj nepozaben. Ne razburkano morje, ne hud veter nas ni odvrnil, da se ne bi najbolj približali mostu, ki jemlje dih. Njegovo veličino si lahko ogledate na fotografijah in potrdili boste, kar smo v en glas zatrdili tudi mi, da je to res velika stvaritev človeštva. O mestu Korzor in omenjenem veličastnem mostu smo zase in za vas našli ta kratek opis: »Korzor (Korsør) je majhno pristaniško mesto na Danskem, ki leži ob Velikem pasu (Storebælt), ozkem prelivu, ki ločuje dva glavna danska otoka, Zelandijo in Fyn. V preteklosti je Korzor služil kot pomembno prevozno vozlišče za trajektne prevoze, ki so povezovali oba otoka. Most Veliki pas (Storebæltsbroen) je del povezave preko tega preliv, ki vključuje tako cestni kot železniški promet. Odprt je bil leta 1998 in je eden največjih mostov na svetu. Železniški most je ločen od cestnega in se uporablja za hitre vlake, ki povezujejo Kopenhagen z drugimi deli Danske in Evrope. Most je dramatično skrajšal čas potovanja med Zelandijo in Fynom, saj prej ni bil možen neposreden prehod brez trajekta.«
Čas je hitro minil, pred nami je bila le še vožnja s kombijem do doma, kjer nas je že čakala odlična večerja in po večerji slovo. S polnimi želodčki in z lepimi spomini smo odšli vsak v svojo sobo in si zaželeli le še lahko noč. Ta dan je bil tudi dan menjave učiteljev, saj nas je zjutraj zapustila učiteljica Katarina, zvečer pa se nam je pridružil učitelj Marko. Njuno potovanje je bilo sicer prijetno, toda učitelj Marko je pripotoval na Dansko z veliko zamude, učiteljica Katarina pa je imela več sreče glede potovanja saj je bilo izvedeno potovanje v skladu s časovnico. Hvala tudi šoli in našemu koordinatorju Andreasu, da nam je zaupal kombi, ki nam je olajšal potovanja za čas vikenda.
14. 10. 2024 – 9. dan
Zjutraj smo z veseljem prišli do jedilnice, kjer smo imeli prvi zajtrk s profesorjem Markom Koseljem, ki se nam je pridružil pozno ponoči. Skoraj vsi smo zajtrkovali kruh z maslom in marmelado, pili čaj, mleko ali kavo.
Pouk v novem tednu se je ob 8.15 začel s športno vzgojo pod mentorstvom profesorja športne vzgoje, našega koordinatorja, Andreasa. Igrali smo badminton, nogomet in igro z žogo – med dvema ognjema. Pri badmintonu smo skupinsko premagali dijakinje iz Češke, kljub temu, da so v skupini imele zelo športno in tekmovalno punco z imenom Tina. Igranje badmintona je bilo zabavno, veliko smo se smejali, saj smo večkrat kar sami sebi naredili negativno točko. Nogometna skupina, ki so jo sestavljali naslednji igralci Tereza in Jan (SLO), Tina in Iva (CZE) ter Johan in Melisa (AUT) je bila zaradi izredne borbe Tine najbolj uspešna in je v nogometu zmagala z edinim, a pomembnim golom tekme. Po krajšem premoru za dehidracijo smo nadaljevali s športnimi aktivnostmi. Andreas nas je ponovno premešal in sestavil nove ekipe v kateri je bila le Tereza, edina dijakinja iz Slovenije, ostali so bili dijaki iz Avstrije. Rezervna igralka je bila Tina, dijakinja iz Češke, a žal tudi Tina ni bila dovolj za našo novo zmago. Igra ni niti bila tako pomembna kot je bilo pomembno, da smo se z dijakinjami iz Avstrije še bolj povezale, Tereza pa se je celo naučila že nekaj nemških osnov za hitro, preprosto, a pomembno komunikacijo. A pred nami je bila nova izbira profesorja športne vzgoje Andreasa v nove tri skupine. Tri novo nastale mešane skupine so nam tokrat omogočale, da smo se za igranje nogometa, lahko med polčasi celo zamenjali. Menjava je pomenilo, da je ena skupina počivala, drugi dve pa sta igrali. Športna aktivnost je minila hitro in bila je res zelo zanimiva in zelo zabavna ter nas je dijake iz treh držav še bolj povezala. Profesor Andreas nas je iz dvorane spustil 10 min pred koncem ure, da smo se lahko v miru umili in pripravili na naslednjo uro. Z zanimanjem smo čakali na naslednjo šolsko uro s temo Proizvodnja mleka in mlečnih izdelkov. Profesor Michael, ki ima veliko izkušenj s področja živinoreje, nam je veliko zanimivega povedal o živinoreji. Sam sicer ni odraščal na kmetiji, a je kljub temu študiral živinorejo. Med študijem je spoznal svojo ženo, s katero danes vodita kmetijo in z velikim veseljem širita svoje znanje na nas mladino ne glede na narodnost. Slišali smo veliko o vzgoji telet, načrtni inseminaciji telic ter se seznanili z delovanjem povprečne kmetije na Danskem s poudarkom na vpliv in delovanje nanjo s pomočjo somatskih celic. Po krajšem odmoru smo nadaljevali pouk na način, da je vsak izmed nas učencev je dobil svojo knjigo o živinoreji (v angleščini) z nalogo, da iz nje izpišemo tisto, kar mislimo, da je v knjigi bistveno oziroma najpomembnejše. Pouk danes je bil predvsem za nas zelo zanimiv, saj je bil poudarek na temi, ki nas dijake in dijakinje iz Slovenije izredno zanima in to je področje našega dela in življenja ne le v šoli ampak tudi doma – to so krave. Delo po skupinah je potekalo tekoče, brez težav, kljub temu da je bil pouk v tujem jeziku.
Kosilo je bilo kot vsak dan odlično, kar lahko potrdijo fotografije , saj smo poleg cca 15 različnim vrstam solate dodali še glavne jedi, pečen krompir in svinjsko meso z okusno gobovo omako.
Po kosilu smo se vsi dijaki iz različnih držav s tremi šolskimi kombiji odpravili na dolgo pot do velike živinorejske kmetije (farme) z govedom. Naša pot v kombiju, ki ga je vozila profesorica Barbka, je bila noro zabavna, res smo se veliko smejali in si med pogovori pripovedovali tudi nore šale. Med vožnjo smo ugotovili, da nam je eden izmed udeležencev iz Slovenije ozračje v kombijem obogatil z ne preveč dišečimi plini. Vsi v kombiju smo se strinjali, da bi tokrat radi kar zaprli njegovo zadnjično odprtino, kar pa seveda ni možno. Na žalost pa ozračja nismo mogli zamenjati s svežim zrakom, saj profesorica Barbka, ki je šolski kombi vozila, zaradi varnosti dijakov v kombiju, ni pustila odpreti nobenega okna. Lahko napišemo, da smo vsi situacijo, ki je bila zelo neprijetna, preživeli brez posledic.
Ogled kmetije/farme je bil “the Best”. Po kmetiji nas je vodila ena izmed zaposlenih, ki smo ji zastavljali veliko pomembnih vprašanj celo kompleksih vprašanj, tako da je nanje s težavo odgovarjala. Ugotovili smo, da je naše osnovno znanje s področja živinorejske kmetije dobro, kar nas je navdalo s posebnim ponosom. Na kmetiji smo si ogledali krožni sistem molže, krmilni voz, hranjenje, neprehodne rešetke, ogromne silose, mlekarno, veličastne hleve, ki kravam omogočajo stalno notranjo temperaturo, neskončne igluje v katerih so spali telički in poslopja s krmni dodatki ter se seznanili z zelo zanimivim podatkom, da se na kmetiji v sodelovanju z drugo kmetijo ukvarjajo z iskanjem križanja kot osemenjevanja krav z različnimi biki, ki pomagajo, da dobijo na kmetiji križance – teličke in kasneje goveda za proizvodnjo mesa. Seznanili smo se s tako imenovanim inkubatorjem za goveda – križance z večjo količino mesa. Mlada menedžerka Fila, ki nas je vodila skozi živinorejsko kmetijo, nam je ob koncu vodenja predstavila še prst, pridelavo in spravilo krme ter končno pripravo pravega krmila za njihove krave molznice. Po koncu organiziranega vodenja je sledilo slovo, ki smo mu dodali še skromno darilo kot zahvalo za njeno odlično vodenje.
Na poti domov smo opravili refleksijo dneva in se skupno dogovorili o nekaterih malenkostih v prihodnjih dneh. V šolski kompleks smo se vrnili ravno do začetka večerje, ki smo jo z veseljem pojedli in se utrujeni, a ponovno polni pozitivnih vtisov, odpravili do sob ter pred spanjem zvečer prepisali še vso besedilo, ki so si jo v zvezke napisali sošolci in sošolke iz Slovenije. Sledilo je le še spanje, saj nas jutri vse čaka delovno dopoldne o katerem pa bomo poročali jutri. Lahko noč.
15. 10. 2024 – 10. dan
Zbudili smo se v nov sončen dan, ki nas je razveselil s čudovito jutranjo zarjo. Težko smo pričakovali ta dan, kajti današnji dan se bomo preizkusili v molži. Po odličnem zajtrku smo pohiteli v prostor pred zbornico šole in nestrpno čakali na odhod. Ura se je počasi premikala, a prišel je vendarle čas za odhod na dve veliki farmi goveda z različnimi postopki molže in sicer s pomočjo še človeške roke in s pomočjo robota. Oba učitelja Marko in Barbka sta bila danes šoferja velikega in malega kombija. Učiteljica Barbka je bila naša voznica, učitelj Marko pa je bil šofer dijakov iz Češke. Po kratki vožnji so pripeli na kmetijo, kjer so imeli črno-belo govedo, ki jih molzejo še s pomočjo človeške roke. Naš glavni učitelj Mihael nas je razdelil na tri skupine na osnovi držav odkoder smo prišli na izobraževanje. Prvi so ieli možnost molže dijaki iz Avstrije, mi in dijaki iz Češke pa smo si lahko med čakanjem ogledali veliko posestvo, ki ima 250 krav molznic, v lasti pa imajo 300ha kmetijske površine. Na posestvu imajo še kar nekaj druge mehanizacije, kjer nas je najbolj navduševal traktor znamke Deutz Fahr. 20 minutni ogled kmetije je hitro minil in končno smo se v molži lahko preizkusili tudi mi. Uvod v molžo so bile rokavice, ki so nujen pripomoček pri tem opravilu, saj je higiena zelo pomembna. Učitelj Mihael nam je na kratko pokazal postopek molže in nas povabil, da se preizkusimo v molži tudi sami. Vsak je sprejel različna dela, ki smo si jih skozi trikratno molžo, razdelili, tako, da smo se preizkusili v čiščenju seskov, čiščenja seskov s čistimi krpami in natikanju molžnega aparata. Vsi smo bili ponosni na naše uspehe, saj nam ves postopek molže odlično uspel, kar potrjujejo številne fotografije, ki jih je naredila učiteljica Barbka. Na koncu pa sta se v kratki molži čisto na roke uspešno preizkusila tudi naša učitelja Marko in Barbka. Škoda, da je molža tako hitro minila, kajti vsi smo pri delu neizmerno uživali. V času, ko smo čakali še dijake iz češke, smo imeli kratko malico s kavico, čajem, sokom in odličnim pecivom, ki so ga spekle naše kuharice. Čas je hitro minil in molža dijakov iz Češke se je končala in odpraviti smo se morali še na ogled kmetije, kjer pri molži pomagajo štirje roboti. Na tej kmetiji vzgajajo drugačno pasmo krav, in sicer Jerseyke. To so krave rjave barve in manjše rasti. Veliko metijo vodi mlad par, ki je kupil kmetijo na dražbi pred sedmimi leti za cca 2 ,5 milijonov eurov. Trenutno imajo na omenjeni kmetiji okoli 300 krav, toda lastnika sta se odločila, da kmetijo povečata in zaradi pomanjkanja prostora že gradita nove hleve Z zanimanjem smo si ogledovali možne robote, ki so na kmetiji velika, draga pridobitev, saj kmetu ni potrebno najemati ali kar sam opravljati molže. Krave same prihajajo na molžo, robot pomočnik pa sam opravi vse delu, ki smo ga morali na prvi kmetiji opraviti mi, kar na kmetiji omogoči lastniku pomaga pri pridobitvi dodatnega časa za ostala opravila. Čas nas je kar malo prehitel, zato smo morali pohiteti na kosilo v šolo. Le še pozdrav in zahvala gostiteljici in vsi trije kombiji so nas varno kot vedno pripeljali v šolo, kjer je že dišalo po odličnem kosilu. Kuharice nas res dnevno razvajajo z dobrotami, ki jih vsi težko čakamo in tudi z velikim veseljem pojemo.
Po kosilu je sledil še pouk mlekarstva, pri katerem smo odgovarjali na vprašanja drugih skupin, ki smo jih morali vsi napisati prejšnji dan in kar nismo mogli verjeti, da je zanimivega pouka, kjer sta se našla teorija in praksa konec. No, našega dneva še ni bilo konec, saj nam je učitelj Mihael na našo prošnjo še enkrat posodil naš slavni velik kombi, s katerim naj bi našli novo obalo severnega morja, da bi poskusili narediti ob tem sončnem vremenu nekaj plavalnih zamahov. Manca, Lucija, učitelj Marko šoferka učiteljica Barbka smo se s kombijem odpeljali do cca 15 km oddaljene čudovite obale severnega morja, ki je bila tik ob morju, v zatišju posijana s soncem in s pogledom na veličastni most, ki smo ga videli pred dnevi v mestu Korzo. Sonce, čudovita obala, čisto kar globoko morje , naša odločnost nam je dalo pogum, da smo zaplavati v morju s cca 12 stopinjami celzija in postali zmagovalci. Naša želja po plavanju se je uresničila in zadovoljni smo se vrnili v naš dom, šolo in se pripravili še na slastno večerjo. Utrujeni, a kot zmagovalci zelo razburljivega dne, smo se poslovili in se odpravili v svoje sobe na pisanje nalog, na spanje, nekateri pa smo pred spanjem naredili še nekaj korakov po mestu ob polnem siju lune. Lahko noč.
16. 10. 2024 – 11. dan
Sončno vetrovno jutro nas je pospremilo na zajtrk, ki je pri večini od nas še vedno kot izbor marmelade, masla in odličnega bučnega kruha. Mislili smo, da nas na zajtrku nič več ne more presenetiti, a danes nas je presenetila odlična jagodna marmelada s celimi koščki jagod, ki so se kar stopili v ustih. Veselili smo se današnjega dne, saj so nam gostitelji prisluhnili in nam omogočili razvijanje tehničnih kompetenc preko vožnje, nam super traktorjev znamk New Holland in John Deere. Traktorji omenjenih znamk so nas čakali na šolski kmetiji in priznamo, da nam je ob pogledu in mislih, da jih bomo res vozili, srce kar poskočilo. Ko smo prispeli na šolsko kmetijo sta nas tam že čakala dva mentorja instruktorja voženj, ki sta se z nami vozila in nas ob tem usmerjala ter ob koncu voženj tudi pohvalila. Vsak od nas je dobil možnost izbire traktorja katerega bi rad – rada vozila. Večina nas dijakov iz Slovenije smo z veseljem in veliko mero zahvalnosti vozili dlje časa obe vrsti traktorjev, ki smo jih tudi fotografirali. Uživali smo v vožnji, ki nam bo še dolgo ostala ali v spominu ali pa v besedah, saj bomo o vožnji najprej poročali svojim domačim, nato pa še sošolcem v šoli. Toda eni osebi pa se je danes izpolnila še druga želja, ki se imenuje jahanje. Naš koordinator Andreas je na prošnjo učiteljice Barbke ne le organiziral vožnje s traktorji ampak je tudi Luciji omogočil jahanje na čudovitem konju. Lucija je odlična v jahanju, kar nam potrdi fotografija s terena. Po končani vožnji s traktorji nas je učitelj zadolžen za vožnje s traktorji odpeljal še na polja in nam pokazal kar nekaj različnih poljščin. Čas je hitro minil, zato smo se ponovno polni vtisom peš odpravili proti šoli, kjer je že dišalo po kosilu. Kosilo je bilo ponovno, kot vsak dan, izjemno, mi smo jo imenovali kar lazanja, uradno pa je pisalo, da je bila mesna pita.
Po kosilu smo se hitro preoblekli in odšli na uro angleščine, ki pa je bila tokrat zanimivo kratka. Mislimo, da je učiteljica zaslutila našo utrujenost in nas le odpeljala na ogled cerkve.
Po angleščini smo za kratek čas malo zaspali, nato pa se posvetili vsebini pouka v Sloveniji.
Odmor smo preživeli na večerji, se malo pogovarjali, nato pa nadaljevali s šolskim delom in se kmalu odpravili v posteljo. Jutri je tudi pomemben dan, saj moramo iz postelje že ob 6.30, kajti ob 7.25 nas na železniški postaji že čaka naš koordinator Andreas, ki nas bo odpeljal z vlakom v glavno mesto Danske – Kopenhagen. Mesta Kopenhagen se že vsi zelo veselimo, zakaj, pa vam napišemo v obliki poročila jutri.
Naj poročilo končam s povabilom, da poiščete v zbiru naših fotografij zadnje fotografije dneva, ki sta jo ob morju posnela Uroš in Jan s prijatelji iz Danske, kajti nitke med nami so se v teh 10 dneh dobro spletle in sežejo iz Slovenije do Avstrije, naprej do Češke in se končajo na Danskem.
17. 10. 2024 – 12. dan
Četrtek. Dan dogodivščin v Kobenhagenu smo začeli z zgodnjim vstajanjem. Dobro jutro sta nam voščila tema in kar hud veter. Jutranji hitri zajtrk in že smo hiteli na železniško postajo, kjer nas je ob 7.25 že čakal naš koordinator in vodič Andreas. Prva vožnja je bila vožnja z avtobusom do Slagelse – ja, nato pa smo prestopili na direktni vlak za Kobenhagen. Vožnja je bila kar dolga, a smo jo izkoristili za podaljšan dremež. Ko smo po uri in pol prispeli v glavno mesto Danske, smo si najprej ogledali vojaško bazo ob morju v obliki zvezde z lepim razgled na okoliške stavbe in ogromne ladje na morju. Vojaška baza je imela v preteklosti za glavno mesto velik pomen, kajti ščitila je omenjeno mesto in mu nudila varnost. V vojaški bazi je bilo na urjenju nekaj fantov, prostovoljcev, ki so v »čisto poravnani« koloni odšli na urjenje, na teren. Narava ob tej vojaški bazi je posebna, saj je delovala bolj kot park in ljudem omogočala sprehod, tek oziroma sprostitev ali pa prelep pogled na življenje ob morju vzdolž omenjene obale. Sonce nas je nenehno grelo in nam omililo kar viharen dan. Toda, nič nas ni ustavilo, da ne bi nadaljevali z ogledom znamenitosti Kobenhavna. Prva, skoraj največja znamenitost je povezana s pravljico Hansa C. Andersena Mala morska deklica. Na kamnu ob morju nas je pozdravil kip male morske deklice, ko je postala človek. Če omenjeno pravljico še ne poznate, vam predlagamo, da si jo preberete in spoznali boste, kaj vse je žrtvovala morska deklica, da je postala človek. Pot ob morju se nam je kmalu končala in nam odprla pogled na kraljeve stavbe, stavbe, kjer prebiva mladi kralj Friderik X, ki je kralj postal prav v letošnjem letu. Zanimiv je podatek, da se vsi kralji Danske imenujejo Friderik -i. Andreas nam je povedal, da je omenjeni kralj zelo ljudski, kar pomeni, da ga ljudje vidijo, čutijo in lahko celo en dan v letu tečejo z njim na tako imenovanem kraljevem teku. Pred kraljevim domom so se sprehajali kraljevi vojaki, ki turistom ali domačinom ne pustijo prekoračiti določeno razdaljo do kraljevih stavb. Če narediš omenjeni prekršek imajo celo dovoljenje, da te ustrelijo. Pot nas je odpeljala naprej do izredno lepe cerkve, ki je bila izredno velika, a notranjosti podobna našim cerkvam z veliko lepih pozlačenih delov. Še nekaj dodatnih minut in pred nami se je odprt del centra glavnega mesta Kobenhaven, znan po pisanih stavbah ob morju. Andreas nam je omogočil naš proti čas, saj smo želeli obdarovati naše najbližje doma v Sloveniji in si privoščiti nekaj hrane po naši izbiri ter sami raziskati še neodkriti del glavnega mesta Kobenhaven. Pred odhodom smo si vsak po svoje ogledali znamenite pisane hiše ob morju, velike jadrnice, ki so bile zasidrane v majhnem pristanišču, posebno opero, ki »gleda« na morje in zanimiv most, ki se mora odpreti, da jadrnice, ladje pridejo v to majhno pristanišče. Žal nam je bilo, da dogodka, ko se most odpre nismo uspeli videti, a nič hudega, saj zanimivosti v tem velikem in lepem mestu nikoli ne zmanjka. Trenutek počitka si lahko izkoristil v neposrednem parku z botaničnim vrtom, ki je bil sicer v prenavljanju, toda bogastvo parka ni bilo nič manjše, zato si si lahko za trenutek odpočil in se naužil sončevih žarkov. Ure samostojnosti so hitro minile in ob 15.00 smo se vsi zbrali pred starim okroglim razglednim stolpom nad celim mestom Kobenhagen. Kot zanimivost naj napišemo še, da je omenjeni okrogel stolp iz 17. stoletja, ki je bil zgrajen kot astronomski observtorij. Najbolj slaven pa je zaradi konjeniškega stopnišča, ki v 7,5 spiralnih zavojih vodi na njegov vrh. Sedaj okrogli stolp ne služi le kot razgledni stolp ampak je tudi javni astronomski observatorij in zgodovinski spomenik. Čas ogleda glavnega mesta se je končal in sledil je za nas zabavnejši del, ki so ga vsi nestrpno čakali – zabaviščni park Tivoli. V parku Tivoli je bilo zaradi počitnic učencev veliko ljudi različnih starosti, veliko postavljenih razstavnih unikatnih prostorov na temo Buče in Noč čarovnic. Razstavljene so bile tudi buče velikanke, kjer je najtežja buča tehtala cca 1200 kg. Domačnost so nam nudile majhne hiške z unikatnimi darili, toplimi napitki in »sladko« hrano. V primeru želje po nečem drugačnem pa si lahko celo izbral ogled akvarija z ogromnimi in majhnimi pisanimi ribami in okostnjaki ter bučami v njem, saj se tukaj glavna tema parka Tivoli ni izgubila. V delu parka se je odvijala gledališka plesno glasbena predstava za najmlajše, v drugem delu pa so nas že čakali vlakci smrti, prosti pad, zanimiva letala, skratka Gardeland v malem. Vsi smo zelo uživali v omenjenih atrakcijah in bi še radi, toda bližal se je čas odhoda nazaj v šolo. Pot iz Kobenhavna je kar dolga, saj smo se domov odpravili ob 19.00, najprej z vlakom do Slagelse – ja, z avtobusom do Honga in nato peš do našega doma, kjer smo prispeli ob cca 21.15 in si v večini zaželeli lahko noč. Manjšina pa si je pred spanjem zaželela še nekaj odličnega toplega čaja in okusnega muffina.
18. 10. 2024 – 13. dan
Prebudili smo se v žalostno jutro. Še vedno utrujeni od potovanja smo vseeno v večini odšli na zajtrk in pouk, na zadnji dan. Malo veseli, da se vseeno vračamo domov med domače in v našo šolo, a vseeno tudi žalostni, da se počasi poslavljamo od urnika tukaj na Danskem, ki je postal v teh 13 dneh naša stalnica. Toda razmišljanja nam niso pokvarila zadnjega dne, obiskov zanimivih velikih kmetij (farm), ki pa se ukvarjajo z različnimi vrstami jagodičevja. Skupaj z mladim učiteljem Rasmusom, ki prihaja z ene od teh kmetij, sta nas učitelj Marko in Barbka skupaj z njim odpeljala do prve, učiteljeve farme. Škoda, da smo zamudili pogled na sadove njihovega dela, množične nasade jagodičevja, ki s svojimi pridelki skoraj v celoti pokrijejo trg v državi Danske. Oče našega učitelja Rasmusa z Danske je spremenil način kmetovanja njihove družine, ki se je z nekaj kravic in pujskov s cca 8 ha zemlje spremenil v veliko kmetijo z 80 ha zemlje, kjer pridelujejo jagodičevje za skoraj vso Dansko in s cca 250 zaposlenimi v času sezone, ki pripravljajo male zabojnike jagodičevja. Tekoči trak za cca 10 zaposlenih na eni in 10 na drugi strani zahteva hitro, natančno in predvsem odgovorno delo, da bo zabojnik jagodičevja res kvalitetno pripravljen. Čas je pri pripravi zelo pomemben, zato so v zadnjem času spremenili pritrditev zgornje folije, s katero pri vsakem zabojčku, ki jih je več milijonov, sicer prihrani nekaj sekund, kar pa generalno pomeni pri veliki količini pripravljenih zabojev jagodičevja veliko prihranjenega časa in večje število za prodajo pripravljenih zabojev jagodičevja. Sedaj, po koncu sezone, je sicer pogled na nasad žalosten, zato vas vabimo, da si ogledate video ( link: https://www.hyldetoftegaard.dk/ ), ki pa omenjeni nasad prikazuje v svoji največji veličini. Poleg rastlinjaka jagodičevja lahko najdete odlične recepte z dodanim jagodičevjem. Dober tek.
V bližini je kmetija, ki se prav tako ukvarja s proizvodnjo predvsem jagod na poseben način, z velikimi rastlinjaki, ki jih opazimo iz kombija že na daleč. Veličastne stavbe nas povabilo skozi vhod, a na žalost se je sezona za pridelavo jagod prav tako končala. Zimska sezona pridelave ni mogoča. Zaradi vojne v Ukrajini in posledično visoke cene energije, pridelava v zimskih mesecih ni ekonomična. Po koncu sezone kmetje zavržejo vse rastline in počakajo na prijetno, toplo pomlad, ko natančno načrtujejo vzgojo in razvoj nove zasaditve jagod. Kar 18 km »nasada« jagod je v omenjenem rastlinjaku. Ta ima natančno izdelan načrt in izvedbo za dotok vode, napeljavo za dovajanje CO2 za intenzivnejšo fotosintezo, za toploto in celo za zatiranje morebitnih škodljivcev brez uporabe fitofarmacevtskih snovi. V ta namen uporabljajo le naravno olje, ki škodljivce le polije, upočasni oziroma le naravno prilepi na rastlino. V rastlinjaku je poskrbljeno tudi za enakomerno zračnost in svetlobo z ročkami, ki smo jih opazili pod skrbno sestavljeno streho rastlinjaka. Po veličastnem ogledu rastlinjaka smo imeli še dovolj časa za ogled farme, ki pa se ukvarja predvsem s pridelavo buč vendar mora za ohranitev dobre kvalitete zemlje kolobariti med bučami, travo, pšenico, ječmenom, oljno repico in koruzo, kar pa jim odlično uspeva. Rasmus nam je zaupal, da morajo biti kmetje zelo dobri načrtovalci gojenja npr. koruznih storžev, kajti vsako leto npr. v letu 2024 so dobili že naročila posameznih trgovskih centrov glede dobave le teh v točno določenem tednu, skoraj na točno določeni dan. Narava skoraj vedno poskrbi za težave glede velikosti, sladkosti, zrelosti koruznih storžev, zato pridelovalci stalno razmišljajo, kako bodo dosegli pravo količino pridelka v določenem času. Pri razmišljanju nastajajo ideje, ki se spremenijo v inovativne stroje, inovativne pripomočke za pridelavo npr. koruznih storžev ali česa drugega. V veliki hali na omenjeni kmetiji, ki jo imajo trenutno odveč, imajo tudi veliko skladišče oljne repice za zunanjega trgovca. Uskladiščena imajo tudi lastna semena trave, ki stanejo cca 7 EUR/kg. V halah so trenutno parkirani skoraj vsi inovativni stroji, ki jih je moč kupiti po svetu za tako specializirano pridelavo. Inovativni stroji zasedejo že skoraj polovico prostora, saj je vsako leto posebej potrebno paziti in si kaj izmisliti, da lahko kmetje dobijo v določenem času pravi pridelek. Boj z naravo je težak, a obvladljiv. Naj ne pozabimo napisati, da se mora prostorsko vse ločeno dogajati, torej vzgoja, pridelovanje, skladiščenje, če se kot kmetje hkrati ukvarjamo s pridelavo tako ekoloških kot tudi konvencionalnih pridelkov. Zakonodaja na Danskem je ravno tako zelo stroga glede omenjenih oblik pridelkov kot v Sloveniji. Po celotnem ogledu veličastnih rastlinjakov in kmetij za pridelavo različnih poljščin pa nas je učitelj Rasmus povabil še na lokalno pripravljeno in s strani lokalnih kmetov sponzorirano promocijo buč v mestu Skaelskor skozi različne oblike iger ( metanje obročev na peclje buč, podiranje buč v obliki hruške z okroglo bučo itd.), kuhanje ali peko različnih jedi in sladic iz lokalno pridelanih buč ali enostavno metanje in uživanje v slami in pitje različnih toplih napitkov. Veselja ni manjkalo in res smo uživali ob gledanju mladih in starih na za to pripravljenem prostoru z bučami tudi mi. Čas je hitro minil, zato smo se morali s kombiji odpraviti do šole, kjer nas je že čakalo kosilo – pizza in po kosilu evalvacija dela ter pospravljanje sob pred dokončnih odhodom. Dijaki s Češke odhajajo že danes, jutri zjutraj ob 5.00 pa se na postajo v Slagelse odpeljemo z dvema kombijema še mi in dijaki iz Avstrije. Hvala našemu učitelju, koordinatorju in mentorju Andreasu, ki nas je zmagoslavno pripeljal do konca. Vtisi, znanje, ki smo ga pridobili, prijateljstva in še kaj so nekaj, kar za vedno ostaja v naši glavi in srcu, zato še enkrat, HVALA, Andreas. Sedaj pa že pospravljamo sobe in se pripravljamo na jutrišnji odhod. Hvala, da ste nas spremljali. Upamo, da nas boste spremljali tudi jutri v kombiju, na vlaku in na letalu. Srečno in predzadnji pozdrav z Danske vam želijo Lucija, Uroš, Tereza, Manca, Jan, Manca, Marko in Barbka.
19. 10. 2024 – 14. dan
Sobotno zgodnje jutro in slovo od naših gostiteljev iz Danske. Slovo od prijateljev, ki so bili na izmenjavi iz Avstrije in Češče. Tišino narave okrog doma, kjer smo živeli in se veliko novega naučili, so prebudili naši jutranji koraki, kovčki proti kombiju s katerim se bomo odpeljali na železniško postajo v Slagelse.
Nasvidenje naše sobe v dijaškem domu.
Nasvidenje dolg hodnik do jedilnice.
Nasvidenje jedilnica, ki nas bo vedno spominjala na odlično hrano, ki smo jo vsak dan težko pričakovali.
Nasvidenje šola z učilnico, kjer smo se počutili zelo domače in kjer smo pridobivali nova znanja.
Nasvidenje »naš« kombi, ki nas je varno pripeljal na vse izbrane cilje. Zadnje potovanje, ki se je začelo ob 5.20 zjutraj, je bilo potovanje s kombijem in šoferko našo učiteljico Barbko iz Honga v Slagelse. Skupaj z nami so se sicer s svojim kombijem in šoferjem Andreasom peljali tudi dijaki iz Avstrije. Še slovo od Andreasa in že smo se peljali z vlakom do letališča v Kopenhagnu, kjer smo morali biti vsaj ob 7.35 in uspeli smo. Brez posebnosti smo se z letalom Air Serbia ob 9.35 odpeljali na letališče v Beogradu in nato ponovno brez zamude ob 13.00 še do letališča Jožeta Pučnika na Brniku. Potovanje, ki je bilo prijetno, je zmotilo le nenehno pregledovanje naših osebnih listov in letalskih kart. Na končni postaji ob 14.35, ki je bilo letališče Jožeta Pučnika na Brniku, smo se vsi drug od drugega le še poslovili, stekli v objem naših najdražjih in si potrdili, da se vidimo že v ponedeljek med glavnim odmorom v veliki sejni sobi.
Jan, Uroš, Manca, Lucija, Tereza, Manca, Marko in Barbka se zahvaljujejo BC Naklo za možnost izobraževanja na Danskem, ki nam je pomagalo spoznati veliko novega s področja kmetijstva. Hvala za to možnost in priložnost in vso logistiko, ki nam jo je pomagala izpeljati naša koordinatorka Špela Langus.
Še zadnji pozdrav in hvala, ker ste nas spremljali.
