AVSTRIJA 2025
- Inštitucija prejemnica: Biosphärenpark Nockberge
- Področje usposabljanja: naravovarstvo in kmetijstvo
- Termin usposabljanja: 11. 6. – 20. 6. 2025
- Dijakinje: Elina Marondini, Živa Rozman, Maša Habjan, Leja Rant, Eva Bukovec, Lejla Osterman, Jerneja Kavčič
- Učiteljica mentorica: Barbka Drobnič
11. 06. 2025 – 1. dan
V sredo, 11. junija 2025, smo se ob 7.30 zjutraj udeleženke mobilnosti – Eva, Jerneja, Lejla, Leja, Živa in Elina – skupaj z mentorico Barbko odpravile na izmenjavo v Avstrijo, v pokrajino Nockberge. Naša začetna točka je bila železniška postaja v Kranju, od koder smo z vlakom odpotovale do glavne železniške postaje v Beljaku (Villach). Tam smo prestopile na sodoben vlak, ki nas je popeljal do postaje Spittal-Millstätter See Bahnhof.
To čarobno jezerce skriva veliko lepot – nekaj jih želimo deliti tudi z vami, našimi bralci.
Ob prihodu nas je pred postajo že pričakal ranger Florijan, ki nas je prijazno pozdravil, nam pomagal s prtljago in nas pospremil do našega prevoznega sredstva – kombija. Vožnja skozi slikovita mesteca ob jezeru Millstätter See nas je navdihnila z občutkom, da bo ta teden prijeten, delaven, zabaven in predvsem zelo poučen.
Naš prvi postanek je bil v središču rangerjev Ebene Rachenau, kjer nas je pričakal naš koordinator Heinz. V uvodnem srečanju nam je s kratkim filmom o pokrajini Nockberge približal posebnosti in zgodovino območja. Izvedele smo, da so domačini v osemdesetih letih prejšnjega stoletja na referendumu množično zavrnili gradnjo smučišč, saj so želeli ohraniti naravno krajino in njeno edinstveno biodiverziteto. Prav zaradi te zavzetosti je Nockberge danes biosferni park pod zaščito UNESCO (od leta 2021).
Film je prikazal tudi geološko posebnost gorovja Nockberge – zaobljene, mehke vrhove, ki naj bi dobili ime po tradicionalni lokalni jedi, njokih. Uvodna predstavitev je potrdila naša pričakovanja, ki smo jih delile že na poti – da bo izmenjava res nekaj posebnega. Srečanje smo zaključile z razdelitvijo programa in spodbudnimi besedami koordinatorja Heinza.
Nato smo se s kombijem odpeljale do visokogorske ceste Nockalmstraße in našega drugega postanka – planinske koče Alpengasthaus Glockenhütte, ki leži na 2024 metrih nadmorske višine. Tam smo se povzpele do »zvona želja« in prisluhnile zanimivi legendi, ki nam jo je povedal ranger Florijan. Zgodba govori o pastirici, ki je z zvonjenjem odganjala temne oblake in preprečevala škodo, ki bi jo povzročilo čarovniško smejanje z druge strani gorovja. Tudi me smo simbolično pozvonile trikrat, da bi pregnale morebitne »čarovniške oblake« in si zagotovile lep začetek naše izmenjave.
Ker smo bile že pošteno lačne, je sledilo kosilo v planinskem gostišču – velik dunajski zrezek s pomfrijem. Po okrepčilu smo obiskale še tri pomembne točke: Nockalmhof, center biosfernega parka, kjer smo si ogledale 3D film o življenju v regiji Nockberge, nato manjšo, prijetno trgovinico s spominki in lokalnimi izdelki, zanimivo zbirko kamnin in fosilov z zgodbami iz okolice ter muzej divjih živali, ki je prikazal bogato favno tega področja.
Naš dan smo zaključile z nastanitvijo v gostišču Gasthof Post, kjer smo se razveselile udobnih sob in po večerji v en glas rekle: »Lahko in mirno noč.«
12. 06. 2025 – 2. dan
Sončno jutro, okusen zajtrk in dobra volja so bile popolna popotnica za drugi dan naše mobilnosti v parku Nockberge. Ob 8.00 nas je ranger Florijan odpeljal proti novi dogodivščini. Vedeli sva le to, da bomo na koncu črne, umazane in da naj nikakor ne oblečemo svetlih ali lepih oblačil.
Med vožnjo so nam družbo delale urejene ceste, sončna pokrajina in zelena narava. Manjkal je le eden – obiskovalec, ki smo si ga najbolj želele videti: svizec. Kmalu pa smo zagledale cilj – magično jezero Windebensee, ki nas je takoj povabilo k ogledu.
To čarobno jezerce skriva veliko lepot – nekaj jih želimo deliti tudi z vami, našimi bralci.
Windebensee je slikovito visokogorsko jezero, ki leži na nadmorski višini približno 1900 metrov, ob znani panoramski cesti Nockalmstraße v avstrijski Koroški (Kärnten), znotraj biosfernega parka Nockberge. Gre za majhno, a izjemno očarljivo jezero, ki je pogosto obdano z meglico ali zrcalnim odsevom okoliških nežno zaobljenih vrhov – značilnih za to starodavno gorovje. Jezero ni globoko, a je izjemno pomembno življenjsko okolje za številne redke rastlinske in živalske vrste. Ob njem raste šotni mah, alpska flora, kot je encijan, poleti pa se nad njim podijo številni metulji. Jezero je priljubljena točka za pohodnike, naravoslovce in fotografe, saj ponuja mir, navdih in izjemen razgled. Danes pa smo ga pomagale izboljšati še me – skupaj s strokovnjakom za rodo-delstvo Petrom in prostovoljci projekta »Zeleni planet« smo postavljale novo naravno ograjo. Preden smo začele, nam je ranger Peter pokazal postopek izdelave naravnega obroča za ograjo iz smrekove veje. Čeprav se sliši enostavno, ni bilo prav nič lahkega: večjo vejo je bilo treba obrezati, segrevati nad ognjem, čakati, da se doseže prava temperatura, nato pa previdno upogniti v obroč. A uspelo nam je! Lejla, Leja, Živa, Maša, Jerneja, Elina, Eva in mentorica Barbka – vse smo izdelale svoj obroč in vse smo bile na koncu pošteno umazane, očrnele in dišeče po dimu.
Po uvodnem delu smo pomagale pri dejanski postavitvi ograje. Pridružil se nam je še novi ranger Stefan, ki je za nekaj ur zamenjal Florijana. Po toplih pozdravih in skupinski fotografiji smo se lotili dela: prenašale smo dolge okrogle lesene dele na novo lokacijo ob jezeru, stare pa zlagale na poseben kup. Vsi smo delali hitro in usklajeno, zato smo si zaslužile krajši počitek. Na prošnjo Stefana in Petra smo okoli 12.00 pripravile mize in klopi za kosilo, ki ga je s posebno pozornostjo, veliko dobre volje in kuharskega znanja pripravila gospa Gruber. Kosilo – postreženo v ročno izdelanih lesenih skledah – je bilo domače, okusno in krepčilno. Fotografije si lahko ogledate v našem arhivu. Siti in zadovoljni smo dan nadaljevali v parku Silva Magica, kjer smo poskrbeli za njegovo urejenost: zalivali smo rože, pometali poti, čistili posamezne kotičke in pobirali smeti. Cilj našega dela je bil jasen – ustvariti še prijetnejši in lepši ambient tega skrivnostnega parka, ki ga v vročih dneh obišče veliko ljudi.
Po zaključenem delu nas je Florijan odpeljal nazaj v naše bivališče. Sledilo je hitro tuširanje in preoblačenje, saj je vonj po ognju zlezel v vsa oblačila, lase in kožo. Dan smo zaključili z večerjo, ki je bila prav posebno doživetje – jedli smo juho z mesnimi kroglicami in tradicionalno jed Nudl’n. Če vas zanima več – poiščite na spletu, zaupamo pa lahko, da obstajata odlična mesna in sirna različica.
Po večerji smo si privoščile še dolg ženski klepet, sprehod po kraju, kjer smo nastanjene, in nato odšle spat – utrujene, zadovoljne in polne vtisov.
Lahko noč in do snidenja jutri!
13. 06. 2025 – 3. dan
Sončno jutro je potrkalo na naša okna in nas prijazno povabilo na zajtrk. Tople ajdove žemljice so že dišale iz pritličja, kjer nas je pričakala naša jutranja jedilnica in nas z vonjem usmerila na pravo pot. Pisana izbira salam, sirov, paštetk, jogurtov, kosmičev, naravnih sokov, masla, marmelade in še marsičesa nam je prijetno napolnila želodčke in nas dobro pripravila na nov, spoznavni dan – obisk partnerske kmetijske šole Litzlhof.
Po prijetni vožnji z našim koordinatorjem in današnjim vodičem Heizom, smo se ustavili pred mogočno stavbo šole naših gostiteljev. Rumena, starejša zgradba se je na zanimiv način povezovala z novejšim delom in nas kar vabila, naj vstopimo. Toda naša prijazna vodička, pomočnica ravnatelja, nas je najprej popeljala na ogled okolice šole, ki skriva številne skrivnosti. Presrečne smo bile, da smo jih lahko skupaj z njo postopoma odkrivale.
Še pred tem smo izvedele zanimivo dejstvo: šola je bila do nedavnega namenjena izključno dekletom, ki so se tu izobraževala v različnih programih – od kmetijskega in vzgojiteljskega do pomoči odraslim, pa tudi v programih za gozdarja ali kmeta. Danes pa šola s približno 300 dijaki in dijakinjami ponuja še bolj pestro paleto izobraževalnih smeri, ki so namenjene tako dekletom kot fantom. Ti skupaj v specializiranih učilnicah kuhajo okusne jedi, izdelujejo različne vrste domačih sirov in mlečnih izdelkov, pečejo kruh, pripravljajo sokove in celo žganje za prodajo. Ne pozabijo pa tudi na mesne dobrote – tako meso kot mesni izdelki prihajajo iz njihove lastne proizvodnje, kjer redijo govedo in prašiče. Svoje znanje nadgrajujejo tudi s predelavo mleka in sadja. In prav krave, prašiči in občasno kokoši so njihove »skrivnosti«, ki omogočajo nastanek vseh teh okusnih dobrot. Ob tem pa jim sodobno opremljene učilnice in dobro strokovno znanje omogočajo, da izdelke pripravljajo z veseljem in odgovornostjo.
Ogled smo zaključili na vrtu in v posebnem učnem rastlinjaku, kjer spremljajo rast hmelja – tri različne sorte raziskovalno gojijo in opazujejo, kako uspevajo v tem kraju na tej nadmorski višini. Tržna raziskava namreč kaže, da bi lahko gojenje hmelja v prihodnosti postalo zanimivo tudi tukaj.
Čas je hitro minil in že je napočil čas kosila. Občutek smo imele, kot da sedimo v restavraciji s petimi zvezdicami! Glavno jed si lahko ogledate na priloženih fotografijah – in ob “slastni” sliki si zaželite, da bi bili z nami pri mizi. Za piko na i smo si privoščile še sladoled z gozdnimi sadeži in čokoladno pajčevino. Njami, njami…
Po kosilu je napočil čas slovesa in zahvale za njihovo gostoljubje, saj nas je že čakal nov izziv – izdelovanje metel na kmetiji družine Peintler. Gospodar George in njegova žena sta nas prijazno pričakala pred gospodarskim poslopjem, kjer so nas že čakale brezove vejice. Po kratki dobrodošlici so sledila navodila za izdelavo metel. Na prvi pogled se je zdelo zelo preprosto, a hitro smo ugotovile, da ni tako. Vsak del metle – od najtanjših do debelejših vej – mora biti natančno pripravljen.
Najprej smo naredile kup drobnih, a ne preveč drobnih vejic, nato pa jih povezale z mehko, gibljivo vejico v obroč. Postopoma smo nadaljevale, korak za korakom, in čeprav so nas dlani in prsti že pošteno boleli, smo vztrajale. Težko je z besedami opisati ves postopek, zato smo pripravile video in fotografije posameznih korakov – vse do končnega izdelka: domače metle! Ponosne na svoje mojstrovine smo si v šali obljubile, da bomo, če najdemo pravi »recept«, naslednji petek kot dobre čarovnice z metlami in prtljago odletele proti domu – brez prestopanj in brez čakanja na vlak!
Za konec dneva smo sklenile, da bomo vse do petka, 20. 6. 2025, igrale družabne igre in s tem urile svoje možgane ter iskale rešitve tudi med igro. Obenem si bomo privoščile več spanja, saj si to zaslužimo.
Zato vam ob koncu poročila zaželimo le še – mirno in prijetno lahko noč.
14. 06. 2025 – 4. dan
Četrti dan naše mobilnosti v narodnem parku Nockberge se je začel s čudovitim, sončnim jutrom. Ob 8.30 nas je pred hotelom pričakal ranger Štefan in nas popeljal na novo dogodivščino. Vse smo bile polne pričakovanj, kaj bomo ta dan doživele in kaj novega se bomo naučile. Med vožnjo nam je ranger zaupal, da se odpravljamo proti hidroelektrarni Malta Hochalmstraße. Pot je bila nekoliko daljša, a razgledi na visoke gore in cvetočo naravo so nam jo zelo prijetno skrajšali. Med vijugasto vožnjo smo se večkrat ustavili pri semaforjih. Pri prvem smo čakali kar 20 minut, zato smo izkoristile čas za ogled bližnjega slapa Maralmbachfall. Bil je res čudovit in sproščujoč.
Nato smo nadaljevali pot skozi dolge, temne, a lepo osvetljene tunele, ki so nas pripeljali do glavne točke dneva – akumulacijskega jezu Kölnbreinsperre.
Po kratkem postanku se nam je pridružil vodič, ki nam je razložil, da gre za najvišjo vodno pregrado v Avstriji, zgrajeno med letoma 1971 in 1979. Jez v Visokih Turah meri kar 200 metrov v višino, pogled z njega navzdol pa je bil kar malo srhljiv, a hkrati nepozabno doživetje.
Po besedah vodiča akumulacijsko jezero predstavlja glavno skladišče v sistemu, ki ga sestavlja devet jezov, štiri hidroelektrarne ter mreža cevovodov in tlačnih vodov. Približno 14 kilometrov dolga slikovita pot skozi dolino Maltatal, nekdanja gradbena cesta, danes vključuje restavracijo, hotel in razstavo o hidroelektrični energiji – vse to pa daje nov pogled na povezovanje turizma in trajnostne energije.
Ogledi na jezu so mogoči vsak dan, cesta pa je odprta od 9. maja do 26. oktobra. Ogledali smo si tudi notranjost hidroelektrarne, kjer nam je vodič na preprost način predstavil delovanje jezu ter pomen natančnih meritev, ki zagotavljajo njegovo varno delovanje. Ogled smo zaključili s krajšim filmom o nastanku in zgradbi jezu ter njegovem pomenu za oskrbo Avstrije z električno energijo.
Sledil je sproščen sprehod po okolici. Ob potočku smo si sezule čevlje in se z bosimi nogami sprehodile po hladni vodi. Po tem osvežujočem doživetju in hoji po makadamu smo se vse počutile sproščeno, a že kar pošteno lačne. Ranger Štefan nas je zato odpeljal v bližnjo restavracijo Maltavalley, kjer smo se okrepčale z okusnim golažem in tradicionalno prilogo.
Po kosilu smo si ogledale še en veličasten slap – še večji in še lepši od prvega. Zadnja postaja dneva pa je bil obisk pri čebelarju. Ob prihodu sta nas čebelar in njegova žena prijazno sprejela. Usedle smo se na klopce ob hiši, kjer nam je čebelar z več kot 40 leti izkušenj razložil marsikaj zanimivega o čebelah: koliko jih živi v enem panju, kako poteka pridelava medu in katere korake je treba upoštevati do končnega izdelka.
Imeli smo tudi priložnost med poskusiti – bil je izjemno sladek in okusen. Vsaka od nas je na koncu prejela še kozarček medu, za kar smo bile zelo hvaležne.
Po tem prijetnem zaključku dneva smo se vrnile v hotel, se na hitro stuširale in odpravile na večerjo. Jedle smo dunajski zrezek s pomfrijem, ki nam je zelo teknil. Dan smo zaključile s partijo kart, nato pa utrujene legle v postelje in hitro zaspale – za nami je bil dolg dan, poln nepozabnih doživetij.
Komaj čakam na naslednji dan – dan, ko se bomo poslovile od civilizacije in se odpravile v planinsko kočo brez elektrike. Vabljeni, da nas spremljate tudi na novi lokaciji. Za nocoj pa: lahko noč!
15. 06. 2025 – 5. dan
Dan presenečenja, saj se poslavljamo od civilizacije in odhajamo v pravo planinsko kočo. Odhajamo od dni, ko smo se počutile kot kraljice, saj smo obroke le uživale, sedaj pa bomo same poskrbele za večino obrokov. Konec elektrike, dober dan svečka, baterija. Bomo zmogle, se sprašujemo in si hkrati odgovorimo, da smo na vse pripravljene. Dober dan planina, dober dan planinski raj.
Torej, po odličnem zajtrku, smo se zbrale s prtljago pred našim gostiščem in se s skupno fotografijo poslovile od našega gostitelja Sepija. Še fotografija in slovo, ki pa se je zavleklo, kajti z milimetrsko natančnostjo nam je uspelo v zadnji del kombija pospraviti našo prtljago in vso hrano, ki jo potrebujemo v planinski koči. Zmagoslavno smo se odpeljali in bili z mislimi že na adrenalinskem parku High Ropes Course v Innerkrems , ki bo dan naredil prijeten, ustvarjalen, športen – no, enostavno adrenalinski. Učitelj plezanja nas je popeljal v osnove aktivnosti adrenalinskega parka, ki so izredno zabavne, a hkrati nas uči odgovornosti do sebe in okolice. Večina nas je uživala v plezalnih veščinah in tako postale zmagovalke plezanja, druge smo bile kraljice narave, saj smo jo lahko občudovale na vsakem koraku adrenalinskega parka. Po obeh izkušnjah nas je čakal težko pričakovani burger v čudovitem, z barvitimi rožami na balkonu, okrašen hotel. Burger s pomfrit krompirčki nam je napolnil telo in duha ter nam vlil novo moč za sicer kratko, a posebno planinsko življenje naslednjih 5 dni. Le kratka vožnja nas je ločila od cilja prenočišča v koči Heiligenbachalm, ki smo jo takoj vzljubile in pregledale vse njene znane in neznane kotičke. Po raziskovanju koče je sledil krajši odmor, nato pa peka palačink za večerjo in priprava »ajmohta« za jutrišnje kosilo. Zelenjava in kosi piščančjega mesa so postali manjši koščki, saj je vsaka od nas pripravila delček enolončnice, druge pa so skrbele za peko palačink in ogenj v peči. Brez ognja ni dobre hrane in tople večerje ali kosila, zato smo se dobro pripravile na kurjenje in zmagale, Po okusnih, z nutello namazanih palačinkah, je sledil daljši sprehod, saj smo ugotovile, da smo res brez civilizacije, kajti v telefonih nam je ostal le še klic v sili. Klic v sili pa ni dovolj za pošiljanje poročila, kar smo sporočili naši koordinatorki Špeli. Še tuš, prijetno druženje in lahko noč prvič v planinski koči ob deževju, ki rahlo trka na naša okna in nas počasi uspava za nov poseben dan v naravi.
16. 06. 2025 – 6. dan
Prvo jutro v naši planinski koči nas ni zbudilo s soncem ampak z vetrom in dežjem, ki pa je proti jutro prenehal. Toda kljub slabemu vremenu, je bila naša noč mirna, spokojna, na kratko – odlična. Naspane smo si privoščile skupen zajtrk vsaka s svojo izbiro od čokoladnih kroglic do kosmičev, jogurta, mleka, salame in sira. Skupne kuhinje nismo ogrevale s kurjavo, saj smo kmalu po skupnem zajtrku pripravile naše nahrbtnike, preverile, če so ma svojem mestu tudi rokavice in se zbrale pred hišo, kjer nas je že čakal ranger Štefan. Po preverjanju naše opreme smo se odpeljali po zanimivi ovinkasti cesti do družine Griber, do Franca Grunerja, ki je že več kot deset let partner z našo šolo, BC Naklo.
Sama pot do Grubarjeve domačije je bila zelo zanimiva, saj so jo danes spremljali številni svizci, ki danes niso bili nič sramežljivi. Na poti smo ugotovile, da poznamo novo besedo za besedo svizec v nemščini, ki se imenuje marmut in po pričevanju rangerja Štefana se imenuje samec marmut papa, samica marmut cat in mladič marmut monkey. Pot se je kmalu končala pri domačiji Gruberjevih, kjer so se spoznali z gospodarjem Francom in gospodarico Anito Grruber, ki sta nas izredno prijazno sprejela in nam takoj dala občutek, kako hvaležna sta za to delo, ki ga bomo opravile. Še vreča in današnje opravilo – odstranitev invazivk z imenom čmerika se je začelo. Pridno smo odstranjevale invazivke in kljub dežju pozabile na utrujenost, kajti želele smo, da presenetimo ne le sebe ampak tudi gospodarja Gruberja, ki nam je bil po koncu odstranjevanja hvaležen in vidno ganjen nad našim dobro opravljenim delom. Po opravljenem delu name je gospodarica Anita skuhala še odlično domače kosilo, ki ga je nadgradila s krofi in kvašenimi flancati, ki so se nam kar stopili v ustih. Po odličnem kosilu je sledilo slovo, saj nam je ranger Štefan obljubil, da nam bo pokazal še »dvomejo« med dvema regijama in cenjeno iglasto drevo cedra, ki raste le na omenjenem področju in je zaradi počasne rasti nizko a zelo iskano in drago za nakup. Po kratkem sprehodu smo se s rangerjem Štefanom ustavili na prostoru Silva Magica, kjer smo žal ponovno neuspešno iskali internetno povezavo, a srečno našli opremo za jutrišnje novo pomembno delo v planinah Nockberge. Še kratka pot do naše planinske koče, kjer smo uspešno zakurile našo peč za kuhanje, si pogrele »ajmoht«, imele skupno kosilo in se posladkale z domače narejenimi toplimi buhteljni z marmelado in nutello in si spekle kruh za jutrišnjo malico. Po slastnih buhteljnih je sledilo tuširanje, krajši pogovor in zaslužen spanec. Lahko noč tudi vam in spremljajte nas tudi jutri.
17. 06. 2025 – 7. dan
Sedmi dan naše mobilnosti v parku Nockberge se je začel s prijetnim, obetavnim vremenom. Po okusnem zajtrku nas je okoli devetih pred kočo pričakal naš vodič, ranger Štefan, ki nas je odpeljal do izhodišča za vzpon na Konigstuhl (2336 m).
Naš prvi cilj dneva je bil osvojiti ta veličasten hrib – in že med vzponom smo začutile, da nam uspeh ne more uiti. Edina ovira na poti je bil veter, ki je bil ob vrhu precej močan. A tudi ta ni mogel zasenčiti prečudovitega razgleda na okoliške vršace in gorske verige. Na vrhu nas je pričakal velik križ – simbol zmage za vse, ki osvojijo vrh. Z veseljem smo se vpisale v tamkajšnjo knjižico za pohodnike in si tako za vedno zabeležile svoj uspeh.
Po napornem vzponu je v zavetju sledila malica – skupna pašteta, energetska ploščica, jabolko, toast in Živin domači kruh. Okrepčane smo se podale v dolino, a ne le kot pohodnice – tokrat tudi kot vzdrževalke poti. Opremljene z orodjem smo z zanosom popravljale pohodniško pot – odprtine v stopnicah smo zapolnile z večjimi kamni in peskom ter tako naredile pot varnejšo za vse naslednje pohodnike.
Sledil je še vzpon na nekoliko nižji, a nič manj čudovit vrh Seenock (2260 m), kjer nas je ponovno pozdravil križ – kot simbol novega dosežka. Pot nazaj je bila prijetna, vodila pa nas je tudi mimo ledeniškega jezera, ki je nudilo kratek trenutek občudovanja gorske narave v vsej svoji lepoti.
Po vrnitvi v kočo smo se lotile še kulinaričnega izziva – pripravile smo skutine štruklje, čisto od začetka. Zamesile smo kar štiri testa, jih nadevale z domačo skuto in jih skuhale. Prejšnjo skuto, ki smo jo prinesle v nedeljo, je žal pokvarila vročina, a današnja sveža je bila še boljša. Štruklji so nam več kot uspeli – skupaj z včerajšnjim ajmohtom in posebnimi žličniki so bili prava poslastica.
Za konec dneva še iskanje internetnega signala, nekaj klicev domov in nato zaslužen počitek.
Lahko noč vsem – in se beremo znova jutri!
18. 06. 2025 – 8. dan
Dan se je ponovno začel s soncem in pozdravom naravi, ki nas vsako jutro s svojo svetlobo poboža po srcu in duši. Sončni žarki so se poigravali z drevesi, zvedavimi kravicami in našim priljubljenim osličkom – njihovim zvestim zaveznikom in tihim varuhom. Čeprav smo povsem izven dosega civilizacije in brez povezave s svetom, nas narava vsak dan očara s svojo novo, čudovito podobo. Kot bi nam s svojo lepoto želela povedati: »Vse bo v redu.«
Po že ustaljenem jutranjem ritualu – zajtrku ob osmih in pripravi malice z vedno odličnim Živinim domačim kruhom – nas je pred kočo pričakal ranger Peter. Odpeljal nas je do skrivnostnega in čarobnega gozdnega parka Silva Magica, kjer smo z zanimanjem čakale na nova navodila. Z olajšanjem smo ugotovile, da so današnje naloge zanimive in izvedljive: košenje trave, izkopavanje kamnite umetnine, sejanje trave, puljenje ostankov okoli ograj in klopi ter zalivanje pisanih pelargonij, ki krasijo okenske police koče z razstavo o lesu.
Pri delu smo se ne le zabavale, temveč tudi naučile veliko novega – od rokovanja z različnim orodjem do košnje trave, ki je bila za marsikatero izmed nas povsem nova izkušnja.
Ob natanko dvanajstih je sledil zasluženi odmor za malico, potem pa še krajši počitek na lesenih ležalnikih pod drevesi. Sveže in spočite smo se popoldne lotile še pomembnejšega dela: označevanja turistične poti ob jezeru. Skupaj z rangerjem Petrom smo iz koče prenesli že pripravljene koli za označevanje poti – posebne lesene kolce z markacijami, enakimi kot tiste na drevesih. Njihovo zabijanje v tla ni bilo lahko delo – ne zaradi teže kolov, ampak zaradi macole, s katero smo jih morali utrditi. Brez Petrove moči in spretnega vodenja nam ne bi uspelo, skupaj pa smo znova dokazali, da znamo delovati kot prava ekipa. Na koncu smo bile vse ponosne – opravile smo zahtevno delo in se naučile nečesa novega.
Okoli 16. ure smo zaključile, se zahvalile Petru za pomoč in ga poprosile še za prevoz do trgovine Spar in manjše trgovine s spominki. Z veseljem nam je ustregel in nas nato varno pripeljal nazaj v naš dom sredi gora – prostor, ki smo ga kljub odrezanosti od sveta že vzljubile. Doma nas je pričakalo okusno kosilo – krompirjev golaž s klobaso – ter še en kulinarični podvig: dekleta so spekla dva hleba domačega kruha za jutrišnji zahtevnejši pohod na goro Pfannock.
Sledil je že znani večerni utrip: iskanje internetnega signala, nekaj klicev domov, tuširanje in počitek, ki je naše telo napolnil z novo energijo za zadnji, odločilni dan.
Se slišimo jutri – in že danes vas prosimo, da navijate za nas. Zadnjič. Naj bo zmaga popolna!
Lahko noč. 🌙
19. 06. 2025 – 9. dan
Dobro jutro, sonce. Dobro jutro, gora z vrhom Pfannock, ki nas danes čaka s svojimi 2254 metri. Po zajtrku ob 8. uri smo pripravile obilno malico – energijo bomo danes res potrebovale! Nato nas je pred kočo pričakal današnji ranger, novi znanec Stefan, in nas odpeljal do Silva Magice, izhodišča za naš vzpon.
Sledila je približno dve uri dolga pot, ki nas je vodila prek cvetočih travnikov, skozi gozdove in čez kamnite stezice. Korak za korakom smo se vzpenjale proti vrhu Pfannocka in, kot že večkrat ta teden, ponovno dokazale, da zmoremo.
Na vrhu nas je pričakal razgled, ki ti vzame dih – vse do slovenskih gora in nazaj. Uživale smo v malici in v lepoti tišine, ki je tu zgoraj nekaj posebnega. V knjigo na vrhu smo se vpisale in vanjo dodale nekaj lepih misli ter risb – kot spomin, da smo bile tukaj in da smo osvojile še en cilj.
Po počitku na vrhu smo se vrnile nazaj do parka Silva Magica, kjer smo si privoščile krajši premor, nato pa nas je ranger odpeljal nazaj proti naši koči. Sledilo je skupno kuhanje kosila in zaslužen obrok.
Popoldne smo izkoristile za sprehod in zadnje iskanje internetnega signala, da smo lahko opravile še zadnje klice domov – jutri nas namreč čaka odhod. V zraku je bilo čutiti, da se nekaj zaključuje.
Večer pa je bil tokrat nekoliko nenavaden. V našo, do zdaj zelo mirno planinsko kočo, so prišli gosti, ki so ponoči iskali stranišče in tuš. Priznamo – bilo je kar malce strašljivo, saj smo bile vajene, da smo same in da je prostor »naš«. Naša mentorica nas je pomirila in prosila, naj bomo danes še posebej spoštljive in mirne, da ne bi me prestrašile njih – čeprav so oni prestrašili nas!
Kljub vsemu je bil večer prijeten. Pripravile smo si odličen šmoren in porabile še zadnje sestavine – za popolno zadnjo večerjo.
Zvečer smo še malo pakirale, se poslovile od dneva in si zaželele lahko noč. Jutri odhajamo domov – a še prej vas čaka presenečenje. Hvala, ker ste bili z nami vse dni – ne pozabite pokukati še jutri.
20. 06. 2025 – 10. dan
Petek. Naš zadnji dan. Ko smo se zjutraj zbudile, tokrat nismo prižigale ognja. Namesto tega smo začele pakirati svojo prtljago, saj se v kočo ne bomo več vrnile. Ob 9. uri nas je prišel iskat kombi. Novi Stefan nas je popeljal čez gorske poti v dolino, proti mestu, kjer nas je čakala nova izkušnja – obisk zanimive sirarne.
Sirarna, zgrajena iz lesa in stekla, združuje tradicionalno pridelavo z moderno arhitekturo. V njej izdelujejo sire iz kravjega in kozjega mleka 15 okoliških kmetij, ki s spoštovanjem do narave skrbijo za rodovitnost tal. Po ogledu kratkega predstavitvenega videa in razlage proizvodnega procesa nas je pričakala degustacija različnih vrst sirov. Vsi smo bili navdušeni – siri so bili izvrstni. Ker smo želeli košček te izkušnje odnesti tudi domov, smo jih nekaj seveda tudi kupili.
Po sirarni smo se odpravili na naš zadnji skupni prostor – čudovit piknik prostor ob gorski reki, nekoč znani po mlinčkih, ki jih je pred časom skoraj povsem uničila velika povodenj. Danes sta se ohranila le še dva, a zgodba o njih ostaja.
Vročina je naraščala, a nas je bližina vode prijetno hladila in omogočila sproščeno vzdušje. Skupaj s Florijanom in Stefanom smo se družili, smejali in čakali, da se naše zaključno kosilo – velike sladkovodne ribe in mladi krompir zavit v folijo – speče do popolnosti.
Po okusnem obroku je sledil trenutek, ki ga ne bomo pozabili. Stefan nam je namenil ganljive besede, ki so se dotaknile vsake posameznice v naši ekipi. Kot kamenčki v mozaiku smo skupaj soustvarile zgodbo Nockberga. Besedam so dodali praktične nagrade in certifikat o opravljenem usposabljanju, naš trud pa smo obeležili še s skupinsko fotografijo – spominom, ki ostane.
Po pospravljanju piknik prostora nas je kombi odpeljal proti železniški postaji. Tam pa nas je čakala še zadnja dogodivščina – nepričakovana sprememba železniškega voznega reda. Le nekaj minut nas je ločilo od tega, da bi kljub dolgemu čakanju ostale na postaji v Villachu – žalostne in jezne, brez poti domov. A uspelo nam je – in po desetih nepozabnih dneh smo se le vkrcale na vlak, ki nas je odpeljal nazaj domov, v Slovenijo.
V imenu vseh – hvala vsem, ki ste nam omogočili to izjemno izkušnjo, polno narave, pristnih odnosov, novih znanj in nepozabnih trenutkov. Nockberge bo za vedno ostal v našem srcu.
