ESTONIJA
Termin usposabljanja: 19. 10. – 31. 10. 2025
Področje usposabljanja: živilstvo in prehrana
Inštitucija prejemnica: Olustvere Teenindus-ja Maamajanduskool, Müüri 4, Olustvere, Põhja-Sakala vald, 70401 Viljandi maakond, Estonija
Spletna stran: https://www.olustvere.edu.ee/
Dijaki: Maja Šink, Anja Peternel, Lucija Aljaž, Manca Sajevic, Zala Rozman, Tjaša Vrhunec, Neža Kokelj
Učiteljici spremljevalki: Barbka Drobnič (19. 10. – 26. 10. 2025), Simona Duška Zabukovec (25. 10. – 31. 10. 2025)
19. 10. 2025 – 1. dan
Jutro odhoda
Jutranje vstajanje nam tokrat sploh ni bilo težko. Na zbirališču, letališču Jožeta Pučnika, je bilo že zgodaj zjutraj zelo živahno, del tega dogajanja pa smo bile tudi me – skupinica BC Naklo (Manca, Lucija, Maja, Anja, Zala, Tjaša in Neža), ki smo se odpravljale na izobraževanje v Estonijo.
Po nekoliko stresni registraciji, ki je tokrat trajala nekoliko dlje, smo polne navdušenja čakale le še na prvi let. Minute so se vlekle, in kot nalašč je imelo naše letalo še nekaj zamude. A ta ni bila predolga, zato smo se kmalu znašle pred resničnim vstopom v novo okolje – v letalo. Za nekatere izmed nas je bilo to čisto novo doživetje, zato smo vse opazovale vsak detajl.
Nekatera dekleta so imela sedež ob oknu, a smo si razgled lepo delile med seboj. Škoda le, da nam niso postregli s kakšnim prigrizkom – to bi let naredilo še prijetnejši.
Sonce, puhasti oblaki, zelene površine, morje, drobne ceste in drevesa – vse to nas je spremljalo na poti. Let je bil res čudovit, kmalu pa smo že pristale v Rigi, glavnem mestu Latvije. Riga nas je pozdravila s sodobnim letališčem in nekoliko višjimi cenami izdelkov in storitev. Po kratkem čakanju smo se že vkrcale na naslednji let proti naši končni destinaciji – v Tallinn, glavno mesto Estonije.
Čas med postankoma je hitro minil, tudi zato, ker smo zaradi časovnega pasu izgubile eno uro dneva. Ponovno vkrcanje, iste stevardese, isti pilot – in ponovno prijetno, mirno letenje proti severu.
Po pristanku nas je pričakalo prvo srečanje z našimi gostitelji – dvema učiteljema spremljevalkama, ki sta nas prijazno sprejeli in nas z avtobusom odpeljali na prvo zanimivo postojanko. Pozdravili so nas tudi naši »sosedje«, dijaki iz Francije z dvema učiteljema, s katerimi bomo skupaj preživeli teden dni na gostujoči šoli Olustvere Teenindus- ja Maamajanduskool (Šola za storitve in podeželsko ekonomijo Olustvere).
Skupaj smo se z avtobusom odpeljali v vikinško vas, kjer nas je čakalo pozno kosilo. V leseni koči, opremljeni v vikinškem slogu, nas je pričakala prava pojedina. Poleg okusnih glavnih jedi smo si privoščile še sladice – čokoladno tortico z jogurtovim prelivom, mehke palačinke z marmelado in sladoledom ter kavico z mlekom. Kuharji so se res potrudili, vzdušje pa je bilo čudovito.
Po odlični hrani je sledil še ogled celotne vikinške vasi z zanimivimi dodatki – od reke, kjer so se domačini preizkušali v ribištvu, do lesenih hišk, ki so prikazovale življenje Vikingov. Nato smo se odpeljali v hostel, kjer bomo bivale ves teden.
Ob prihodu nas je prijazno pozdravil lastnik, ki nam je pokazal sobe in razložil nekaj tehničnih podrobnosti. Ko smo se nastanile, smo imele še kratko srečanje, na katerem smo se seznanile z nalogami, ki nas čakajo v naslednjih dneh. Po dolgem dnevu smo si vse želele le še počitka in dobrega spanca.
Lahko noč – jutri nas čaka naš prvi delovni dan, ki ga vse z velikim zanimanjem pričakujemo.
20. 10. 2025 – 2. dan
Novo jutro, nova pustolovščina! Začela se je ob 7. uri z jutranjim zbujanjem in prijetnim vonjem po sveže pečenem kruhu, ki se je širil že po hodniku. Samopostrežni zajtrk z bogato izbiro nam je odlično teknil in nas napolnil z energijo, ki smo jo potrebovale za vse današnje izzive.
Ob 8. uri nas je pred našim prebivališčem že čakal manjši avtobus, ki nas je skupaj z dijaki iz Francije odpeljal v šolo – našo gostiteljico. Po uvodnem srečanju, kjer smo s podpisom potrdili, da smo zdravi, nas je mentorica Eva prijazno pozdravila in nas napotila v mesno delavnico.
Uvodni del je bil namenjen higieni, ki je pri delu z mesom še posebej pomembna. Oblekle smo zaščitne predpasnike in čepice, si temeljito umile roke ter jih zaščitile z rokavicami. Tema delavnice je bila razrez celega piščanca na posamezne dele (krila, noge, prsi) ter priprava novih izdelkov iz teh kosov. Mentorica Eva nam je zaupala, da lahko uporabimo prav vse dele piščanca, če smo le dovolj ustvarjalne in pogumne kuharice.
Ker smo se v razrezu celega piščanca preizkusile prvič, smo bile še posebej vesele, ko nas je Eva pohvalila. Ustvarjalnost smo pokazale pri pripravi piščančjih rolad iz prsi, polnjenih z zeliščno masleno mešanico kopra, česna, soli, popra in limoninega soka. Piščančje prsi smo razrezale na polovice, jih nežno potolkli s kladivom in zaščitile s folijo, da se meso ne bi poškodovalo. Nato smo jih enakomerno premazale z nadevom ter skrbno zvile v rolade.
Sledila je še priprava posebne jedi – žepkov iz piščančje kože, ki smo jih napolnile z nadevom iz zmletega mesa, sira, česna, soli in popra. Nastali izdelki so nas vse navdušili, saj so bili nekaj povsem novega.
Navdušenje se je nadaljevalo tudi pri kosilu. Enoglasno smo izbrale polpete s posebno omako, krompirjem, ajdovo kašo in solato. Za sladico smo si privoščile še nekaj sladkega, kar je lepo zaokrožilo naš kulinarični del dneva.
Po kosilu smo se sprehodile po čudovitem drevoredu lip, katerih zlatorumeni listi so se lesketali v soncu in nas spomnili na lepote jeseni. Kratek odmor je hitro minil in vrnile smo se v delavnico. Po higienski pripravi smo nestrpno čakale nova navodila mentorice Eve. Tokrat smo morale piščancu odstraniti le kožo, kar se je izkazalo za zahtevno opravilo. A s potrpežljivostjo in sodelovanjem nam je uspelo – in bile smo zelo ponosne nase.
Na koncu je sledilo še čiščenje delovnega prostora. Čeprav ni bilo najprijetnejše opravilo, smo ga z vestnostjo opravile hitro in temeljito. Posebne pipe so nam omogočale enostavno čiščenje z močnimi curki vode, delovne površine pa smo razkužile s čistilom in pustile vse brezhibno čisto.
Ko je bilo delo končano, smo se preoblekle in se z avtobusom odpravile na ogled mesta Viljandi. Naša vodička nam je predstavila mesto, ki nas je očaralo s svojo preprostostjo in jesensko barvitostjo.
Sprehodile smo se skozi stari del mesta, kjer smo obiskale luteransko cerkev, preprosto, a izjemno toplo in domačno. Zapomnile si jo bomo po akvariju v zadnjem delu cerkve, po čudovitih orglah ter po prijetnem družabnem prostoru v kleti, namenjenem srečevanju mladih in starejših, ki jih povezuje glasba.
Pot smo nadaljevale skozi naravni park do lesene brvi, s katere se je razprostiral čudovit pogled na jezero. Tam se poleti odvijajo številni koncerti in prireditve, nekoč pa je bilo to tudi priljubljeno kopališče. Ob jezeru stojijo tudi ostanki starega gradu, ki s svojo mogočnostjo pričajo o bogati zgodovini Viljandija.
Pred odhodom domov smo se ustavile še v trgovini, kjer smo nakupile nekaj spominkov z napisom Estonija.
Ko smo se vrnile v naš dom, nas je pričakal topel sprejem gostiteljev. Skupaj z lastnikom hiše smo nazdravili v treh jezikih – slovensko, francosko in estonsko. Mi z brezalkoholnim šampanjcem, drugi pa s pravim. Srečanje smo nadaljevali v prijetno osvetljeni sobi, ki je dišala po domačnosti. Gostitelji so pripravili odlično večerjo in posebno sladico, ki je bila pika na i našemu dnevu.
Prostor je s svojo toplino spominjal na poročno dvorano – elegantno, a hkrati domačno in prijazno. Po prijetnem druženju smo si vsi zaželeli lahko noč in se utrujeni, a zadovoljni, pogreznili v globok spanec.
Lahko noč tudi vam – do jutri! 🌙
21. 10. 2025 – 3. dan
Po kratki noči nas je prebudilo hladno, a sončno jutro. Po hodniku je že dišalo po sveže pečenem kruhu. Pester zajtrk in čudovit pogled na pokrajino ob gozdu sta bila popoln začetek dneva.
Jutranji avtobus nas je, kot vedno točno ob 8. uri, pobral pred našim domovanjem. Skupaj z dijaki iz Francije smo se z učiteljem šole gostiteljice, ki je bil tudi učitelj vožnje, odpravili proti šoli, kjer nas je pričakal mentor Edgar. Njegova specialiteta je mleko in sirarstvo – od A do Ž.
Ob začetku srečanja smo se ustrezno pripravili: oblekli smo zaščitne halje, rokavice in zaščito za čevlje, si pravilno umili ter razkužili roke. Nato smo vstopili v mlekarsko delavnico, kjer so nas že čakala velika vedra svežega mleka. Delavnica je nosila ime Cheddar, saj smo iz mleka izdelovali znani angleški sir Cheddar (v izvirnem zapisu se piše z “h”).
Postopek izdelave sira Cheddar
Delavnica je potekala v več pomembnih korakih. Najprej smo opravili analizo mleka, s katero smo preverili prisotnost antibiotikov – če jih mleko vsebuje, pomeni, da je žival bila bolna, zato takšno mleko ni primerno za sirarstvo.
V drugem koraku smo mleko pasterizirali pri približno 64 °C, nato pa ga ohladili na okoli 32 °C. Dodali smo mlečnokislinsko kulturo, ki poskrbi za začetno fermentacijo in razvoj značilnega okusa, ter sirilo (encim), ki povzroči koagulacijo – strjevanje mleka.
Ker se pri toplotni obdelavi del kalcija izgubi, je bilo potrebno dodati kalcijev klorid, da se izboljša tvorba koaguluma in poveča čvrstost skute. Po nekaj minutah je mleko dobilo strukturo pudinga. Metlice v kotlu so strjeno maso razrezale na manjše koščke – tako so v sirotki začeli plavati drobni delci skute.
Sledilo je ločevanje sirotke od skute. Skuta se je med mešanjem in rahlim segrevanjem vedno bolj čvrsto povezovala in postopoma izgubljala sirotko. Nato smo maso razrezali na večje kose, jo cheddarirali – to pomeni, da se koščki skute zlagajo drug na drugega, da se dodatno odcedijo in razvijejo svojo strukturo. Po določenem času smo maso narezali, posolili in naložili v kalupe, kjer je pod pritiskom iztekla še preostala sirotka. Po določenem času smo sire v kalupih obrnili, da se enakomerno stisnejo, nato pa so bili pripravljeni za zorenje, ki običajno traja več tednov do mesecev.
Nadaljevanje dneva
Po uspešno končani sirarski delavnici je sledilo okusno kosilo in kratek odmor.
Popoldne smo se ponovno vrnili v mlekarsko delavnico, kjer smo po navodilih mentorja Edgarja pripravljali karamelo s smetano. Natančno smo merili količine sladkorja, segrevali ga na primerno temperaturo ter mu dodali maslo in sladko smetano – rezultat je bila odlična, kremna karamela, ki smo jo za spomin shranili v steklene kozarčke in jo odnesli domov v Slovenijo.
Po delu je sledilo temeljito čiščenje delavnice, nato pa ogled šolskega posestva. Naša prijazna vodička nas je popeljala po približno 20 hektarjev velikem posestvu, kjer smo občudovali ribnik s številnimi račkami, vietnamske pujske, koze, ovce, kokoši, zajce in še druge živali.
Z zanimanjem smo si ogledali garažo za kmetijsko mehanizacijo, kjer so imeli med drugim kombajn in traktor znamke John Deere, pa tudi učilnico za hortikulturo in prostore, kjer ima svoj kabinet ravnatelj šole gostiteljice. Ravnatelj nas je prijazno sprejel in z veseljem obujal spomine na dolgoletno sodelovanje med našima šolama.
Dan se je prehitro končal. Ob mraku smo se vrnili v naše bivališče, kjer nas je pričakala dišeča večerja – pečenka s pire krompirjem in kislim zeljem, za sladico pa sadje ali sadna pita. Njami!
Po večerji smo podpisale pomembne dokumente, potrebne za povračilo stroškov izmenjave. Ko smo izvedele, da bo naslednji dan namenjen predstavitvi naše države in šole BC Naklo, smo razdelile naloge, se nasmejane pripravile na jutrišnji dan in se odpravile k zasluženemu počitku.
Še prižig budilke … in lahko noč, piškotki! 🍪
22. 10. 2025 – 4. dan
Tretji, oblačen dan se je začel s sproščenim zajtrkom v miru in pogovoru ter pripravo na odhod v šolo gostiteljico – našo trenutno stalnico. Oblekle smo se toplo, zelo toplo, saj smo vedele, da nas v mesarski delavnici toplota ne bo objela.
Avtobus nas je odpeljal v šolo, kjer nas je pri vhodu že čakala naša mentorica Eva. »Praktis, praktis!« je vzkliknila in nas spodbudila, da se odpravimo v prostor za pripravo na delo. Tam smo si oblekle zaščitna oblačila, pri čemer je bil poudarek na zaščiti rok, dlani in prstov.
Ob dobri zaščitni opremi smo potrebovale tudi dobro nabrušene nože in kakovosten kos mesa – tokrat svinjskega.
Mentorica Eva nam je najprej pokazala postopek razreza kratke prašičje noge in odstranitev kosti iz rame ter hrbtenice. Ko so bile vse kosti odstranjene, smo se lotile še kože. Pri delu smo morale biti natančne, potrpežljive in uporabljati res dobro nabrušene nože. Po dveh urah intenzivnega dela je sledil kratek odmor, nato pa smo nadaljevale v nekoliko hladnejši sobi z nedokončanim kosom svinjskega mesa. Nadaljevale smo z rezanjem kosa slanine in ločevanjem mesa od kosti. Odlično smo se odrezale in meso v celoti ločile. Ko je napočil čas kosila, smo hitro in temeljito očistile delavnico ter se odpravile v jedilnico. Vrsta za kosilo nas je spomnila na našo šolo BC Naklo – kolona ljudi se je vila vse do vhoda v stavbo. K sreči je šlo hitro, medtem pa smo se odločile za današnji meni: naravni zrezek s prilogami in sladico.
Danes je imela Anja rojstni dan, zato smo jo presenetile z Napoleonovo torto, ki so nam jo pripravili naši prijatelji iz Estonije. Bila je izjemno okusna! Po kosilu smo se znova oblekle v zaščitno opremo in v mesarski delavnici čakale na nova navodila mentorice Eve. Razdelila nas je v dve skupini, vsaka pa je dobila 17 kilogramov mesa.
Pripravile smo mešanico iz 340 g soli, 34 g sladkorja, 34 g popra, malo olja, 100 ml vode in 3,5 tube gorčičnega namaza. Vse sestavine smo dobro premešale in z mešanico temeljito premazale meso. Premazane kose smo nato vložile v vrečke in jih strojno vakumirale.
Po uspešno opravljeni nalogi je sledilo nadaljevanje ponedeljkovega dela s piščančjim mesom. Vsaka je dobila kos piščančjega mesa brez kosti. Na sredino smo položile tanke rezine paprike in drobno sesekljan česen, vse skupaj zvile v rolado ter ovile v celofansko folijo. Rolado smo prvič zelo uspešno in pravilno zavezale, nato pa jih skupaj s ponedeljkovimi mariniranimi perutničkami in piščancem položile na pekač ter spekle. Zadnja naloga dneva v delavnici je bilo čiščenje, ki smo ga zaradi pridobljenih izkušenj opravile hitro in temeljito.
Po odmoru smo se skupaj z dijaki iz Francije in pod vodstvom naše vodičke odpravili na sprehod po šolskem parku. Obiskali smo posebno hišo, kjer izdelujejo glinene izdelke in pihajo steklo. Pot nas je nato vodila do velike vile – čudovite stavbe, katere prostorne in bogato okrašene sobe so nas popolnoma očarale.
Naša zadnja postaja dneva je bila pekarna, namenjena kulturno-gastronomskemu druženju dijakov iz Estonije, Francije in Slovenije. Predstavitve držav in šol, ki sodelujejo v izmenjavi, so lepo uspele in potrdile našo povezanost ter skupno usmerjenost k ciljem Agende 2030. Vsaka država je predstavila svojo šolo in značilne jedi. Estonski dijaki so nas navdušili s tipičnimi jedmi svoje države – najprej z izgledom, nato še z okusom. Nekatere jedi so nam bile bolj všeč kot druge, a vsem je bila najboljša sladica, ki je spominjala na našo panna cotto.
Ob 19. uri smo se z našim stalnim avtobusom odpravili proti nastanitvi, ki nam vsak dan nudi varno in prijetno zavetje. Dan je bil dolg in poln izkušenj, zato si zdaj lahko vsi zaželimo le še – lahko in mirno noč.
23. 10. 2025 – 5. dan
Živijo, naši dragi sledilci!
Ob našem prebujanju v četrti dan izobraževanja v Estoniji vas lepo pozdravljamo s pesmijo:
Ura je odbila sedem,
na zajtrk nas je hrana povabila.
Njami, sveže dobrote so nam zadišale
in pred očmi zaplesale.
Ena, dve, tri – na krožnik smo jih položile,
se z njimi veselile in želodčke napolnile.
Kot vsak dan smo se po zajtrku ob osmih odpeljali s šolskim avtobusom do šole in ob 8.20 začeli s poukom. Tokrat se ni slišalo: “Practise, practise…”, ampak smo se prvič skupaj z dijaki iz Estonije zbrali v učilnici na levi strani vhoda v šolsko stavbo, kjer smo prejeli recept za pripravo rulade.
Recept, napisan v estonskem jeziku, smo s pomočjo umetne inteligence prevedli v slovenščino ter mu dodali še pravilno izračunane količine posameznih sestavin. Nato smo se razdelili v štiri mešane skupine – dijake iz Estonije in Slovenije.
Danes nas je torej čakala izdelava rolade. Vzeli smo prašičjo kožo in jo premazali z gorčico. Prašičje meso smo zmleli, mu dodali začimbe ter nanj položili narezano korenje, kuhano jajce in vložene kumarice. Vse sestavine smo položili na posebno tkanino, jih večkrat obrnili, trdno zavili in na koncu prevezali z vrvico.
Čas je hitro minil in bližal se je trenutek za kosilo, zato smo delovne površine skrbno očistili, jih zapustili ter se prepustili čudovitim vonjavam in okusom kosila. Le še minutka ali dve – in že je napočil čas za nadaljevanje dela v mesarski delavnici.
V enakih skupinah smo po različnih receptih ponovno mleli meso, tehtali začimbe ter pripravljeno maso shranili v posebne škatle do naslednjega dne. Ob koncu delavnice smo očistili delovni prostor in se poslovili od naše mentorice Eve.
Utrujene, a še vedno polne navdušenja, smo se skupaj z dijaki iz Francije in našo vodičko Katrin peš odpravili do delavnice pihanja stekla. Tam nas je pričakal učitelj pihanja stekla s pomočnico. Razdelili smo se v dve skupini – dijaki iz Francije so bili prvi, sledile pa smo dijakinje iz Slovenije.
V strahu, a odločno, smo sledile navodilom učitelja in se pogumno preizkusile v pihanju stekla. Naše pisane vazice – z ali brez mehurčkov – se bodo ohladile do naslednjega dne in se z nami odpeljale v novo bivališče: naše domove v Sloveniji.
Po »zmagi« in uspešno pihanih vazah smo se že nekoliko utrujeni odpravili do avtobusa, ki nas je popeljal v naš začasni dom.
Po prihodu v hostel nas je v jedilnici že pozdravil prijeten vonj večerje, ki nas je zvabil k mizam. Zaželeli smo si dober tek in z užitkom pojedli odlično večerjo, s “smetano na vrhu” – čudovito sladico iz mlečne kreme in mangove marmelade.
Sledil je prijeten prosti čas za klepet in druženje, ki se je hitro prevesil v zaslužen počitek pod toplo odejo – z mislijo: lahko noč.
24. 10. 2025 – 6. dan
Petek, jutro. Naš zadnji dan pri mentorici Evi, ki je iz nas naredila prave mojstrice mesa. Po zajtrku, ki nas vsako jutro toplo poboža, nas je ob osmih že čakal šolski kombi. Vožnja je bila tokrat nekoliko bolj deževna, a še vedno prijetna – za nami so bili dnevi brez vetra in polni sonca. Jesen je potrkala na vrata Estonije: odpadlo listje čudovitih drevoredov je prekrivalo ceste kot odeja, ki nas greje in pomirja.
Hop iz kombija v garderobo, kjer smo se preoblekle in odvihrale v mesarsko delavnico. Tam nas je, kot vsako jutro, prijazno pozdravila mentorica Eva. Čakal nas je še zadnji dan delavnice, ki je vedno prinesla nekaj okusnega, drugačnega – in, kot se za prave kulinarične ustvarjalke spodobi, smo vse tudi poizkusile. Tokrat smo pripravljale rolado iz prašičje kože in očiščenega piščanca.
Kljub čudovitemu videzu in prijetnemu vonju po dimljenem mesu nam jed ni najbolj teknila – bila je nekaj povsem novega. A kdo ve, morda bo prav takšna rolada nekoč del prihodnosti naše prehrane.
Po prvi degustaciji je sledilo vakumsko pakiranje mletega mesa in dimljenih piščančjih perutničk. Stroje smo dobro spoznale in z vakumiranjem nismo imele nobenih težav. Po krajšem odmoru smo se z mentorico Evo lotile še priprave dveh vrst hrenovk – iz svinjskega in govejega mesa. Na podlagi recepta ter že pridobljenega znanja o izračunu sestavin in pravilni uporabi mešalnih strojev so izpod naših rok nastajale debele, kratke, zanimive hrenovke. Naložile smo jih na posebna stojala in jih odpeljale v dimljenje.
Po kosilu in krajšem odmoru nas je čakal še zadnji del dejavnosti v mesarski delavnici. Že na začetku smo lahko degustirale naše dimljene hrenovke – in res, bile so izvrstne! Škoda, da niste bili z nami, saj smo se počutile kot prave umetnice dobre hrane. Sledilo je temeljito čiščenje delavnice in iskrena zahvala naši mentorici Evi za vse, kar nas je naučila. Poslovile smo se s skupno fotografijo – nasmejane, ponosne in polne novega znanja. Naslednji teden pa nas čaka nova tema: mleko in mlečni izdelki.
Po krajšem odmoru v šolski restavraciji, kjer smo si privoščile sladice, nas je Katrin odpeljala v bližnjo naravo. Tam smo občutile moč in mir narave – spokojnost, ki jo lahko najdeš le ob jezeru, med drevesi in plodovi zemlje. Polne nove energije smo se v tišini z kombijem vrnile v naše prebivališče, kjer smo se pripravile na slavnostno večerjo v čudovitem gradu, kjer je nekoč prebivalo plemstvo.
V grajski dvorani nas je pričakala lepo pripravljena miza z elegantnimi pogrinjki in brezalkoholnim aperitivom. Sledila je razkošna večerja: kremna gobova juha, steak iz račjega fileja, pire krompir, popečen paradižnik, šparglji in za zaključek še čudovita pavlova torta. Slavnostno večerjo so pripravili dijaki šole gostiteljice s svojo mentorico. Vsi smo priznali, da smo se počutili kot pravi plemiči in plemkinje.
Večer se je nadaljeval z druženjem, fotografiranjem in iskrenim slovesom. Dijaki iz Francije, Estonije in Slovenije smo se resnično povezali – postali smo ena skupnost, ki ve, da je izmenjava veliko več kot le učenje: je priložnost za nova prijateljstva, izkušnje in spomine, ki ostanejo.
Sledila je vožnja do našega bivališča, priprava posebnega plakata dijakov obeh držav, polnega pozitivnih misli, in zasluženo sladko spanje. Pred nami je bila sobota – naš poseben dan, o katerem boste izvedeli več jutri.
Tudi vam želimo lahko in mirno noč. 🌙
25. 10. 2025 – 7. dan
Sobota – dan, ko smo si končno lahko privoščili nekoliko daljše spanje. Jutro je bilo mirno, sproščeno in polno tistega prijetnega občutka, da nas čaka nekaj posebnega. Po zajtrku ob 8.40 smo se pripravili na izlet, ob devetih pa nas je že čakal kombi, ki nas je popeljal proti estonski prestolnici – Tallinnu.
Naš prvi postanek je bil pomorski muzej ob Baltskem morju, ki nas je popolnoma navdušil s svojo sodobno zasnovo in bogato zbirko eksponatov. Občudovali smo makete ladij, podmornic in letal ter številne arheološke najdbe in pomorske pripomočke. Posebej zanimiv je bil ogled prave podmornice, v katero smo lahko vstopili in si ogledali njeno notranjost – ozki prehodi, številne ročice, merilniki in kovinski lesk so nam razkrili skrivnosten svet življenja pod morsko gladino. Muzej je bil poučen, interaktiven in poln presenečenj, zato smo tam preživeli kar nekaj časa.
Po ogledu muzeja smo se sprehodili po starem mestnem jedru Tallinna, ki nas je očaralo s svojimi ozkimi tlakovanimi ulicami, pisanimi pročelji in srednjeveško arhitekturo. Mesto je živelo v vsej svoji lepoti – iz kavarn je dišalo po sveže pečenih dobrotah, po ulicah so se razlegali zvoki glasbe in smeh mimoidočih. V prostem času smo se sprehodili po mestnih trgih, si ogledali majhne trgovinice, kupili spominke in obiskali nekaj prijetnih kavarn, kjer smo uživali v toplih napitkih in sproščenem klepetu.
Kosilo je bilo tokrat nekaj posebnega – ustvarili smo ga sami. Vsak si je lahko po želji sestavil svoj obrok – kot bi bili pravi kuharski umetniki. Nastajale so zanimive kombinacije pizz, testenin in riževih jedi, ob katerih smo se nasmejali, sprostili in nabrali novih moči. Po kosilu smo si vzeli še slabo uro za obisk nakupovalnega centra, kjer smo opravili nekaj manjših nakupov in si privoščili sladico ali toplo pijačo.
Popoldne smo se zbrali in se kombijem odpravili proti naši nastanitvi. Pred tem pa je sledil čustven trenutek – slovo pred hotelom ob letališču v Tallinnu. Poslovili smo se od naših prijateljev iz Francije, sedmih dijakov in njunih dveh učiteljev, pa tudi od spremljevalke Barbke, ki jo je zamenjala nova spremljevalka, Simona, že pripravljena, da nas sprejme na letališču. Slovo od Barbke je bilo prisrčno – polno iskrenih objemov, nasmehov in obljub, da se kmalu vidimo doma. Zazrle smo se v nebo, si pomahale in si zaželele srečo – vsak na svoji poti, a z istim občutkom povezanosti.
Vožnja nazaj do naše nastanitve je minila hitro, saj smo si ob poti pripovedovale vtise, se smejale in obujale spomine na dan v Tallinnu. Ob prihodu nas je že pričakala večerja, ob kateri smo delile najlepše trenutke dneva in se nasmejale najbolj zabavnim pripetljajem. Večer se je zaključil sproščeno – nekateri smo se še družili, drugi pa so si vzeli čas za počitek in pripravo na naslednji dan.
Dan v Tallinnu je bil poln doživetij, novih spoznanj in lepih vtisov. Vsi smo se strinjali, da je bil to eden najlepših dni našega bivanja v Estoniji – dan, ki nas je povezal, navdušil in nam pokazal, kako lepo je raziskovati svet skupaj.
Zadovoljni, hvaležni in prijetno utrujeni smo se zvečer odpravili k počitku – s toplino v srcu in pričakovanjem novih izkušenj, ki nas še čakajo.
26. 10. 2025 – 8. dan
Danes smo si privoščile malo več spanja in zajtrkovale šele okoli devete ure. Dan smo si lahko organizirale po svoje, zato smo se odločile, da se z avtobusom odpravimo v Viljandi.
Ko smo preverile, kdaj avtobus odpelje, smo se hitro odpravile proti postaji, ki je bila oddaljena približno deset minut hoje.
V mestu smo si ogledale luteransko in protestantsko cerkev ter za kratek čas tudi vstopile vanju, kjer smo opazovale potek bogoslužja.
Ker smo veliko hodile, smo se nato ustavile pri Viking Burgerju, kjer smo se okrepčale s kosilom.
Ker je deževalo in smo imele že povsem premočene čevlje, smo se odločile, da se vrnemo v motel. Popoldne smo izkoristile za druženje, kartanje in klepet. Ko je ura odbila šest, smo se odpravile še na večerjo.
In potem spet — prosti čas! Da bi dan hitreje minil, smo se tokrat odpravile spat nekoliko prej.
27. 10. 2025 – 9. dan
Zjutraj smo pozajtrkovali in se odpravili v šolo. V kuhinji nas je pričakala profesorica Kaiti. Nato smo se lotili dela – pripravili smo domače testenine s piščancem, kremo z maslom, fokačo in za konec še sladico z malinami in kremo.
Seveda smo vse tudi poskusili in bilo je odlično.
Ko smo končali, smo za sabo počistili. Ker je do prihoda avtobusa ostalo še nekaj časa, smo pripravili še torto iz kruha. Vsak je naredil svoj namaz po okusu in torto okrasil. Pri tem nam je pomagal ukrajinski dijak po imenu Daniel.
Kmalu zatem je prispel avtobus, ki nas je odpeljal do motela.
Tam smo se malo odpočili, nato pa je sledila večerja. Bila je zelo dobra – poskusili smo tudi jedi, ki smo jih pripravili sami. Dan se je kmalu končal in odpravili smo se spat, saj nas naslednji dan čaka naporen dan.
28. 10. 2025 – 10. dan
Za zajtrk smo si privoščile včerajšnjo ribjo sladico. Po zajtrku smo odšli v šolo, kjer nas je pričakal profesor Edgar. Skupaj smo se odpravili v mlekarsko delavnico, saj nas je čakala izdelava sira gauda in jogurta. Delo smo opravljali po profesorjevih navodilih, nato pa je sledilo kosilo.
Po vrnitvi v delavnico smo poskusili sir havarti. Zapakirali smo ga za domov ter nanj nalepili etikete, ki smo jih pripravili sami.
Medtem ko smo čakali, da se sir dokonča, smo se odpravile na kratek sprehod po posestvu, kjer smo pobožale črno ovco in konja.
Ko smo končale s postopki pri siru, smo se s kombijem vrnili v motel. Sledila je večerja in okusna sladica – cheesecake s španskimi vetrnicami, ki sta jo pripravili Tjaša in Zala.
Po večerji smo se zbrale v skupnem prostoru in pripravile zahvale za vse, ki so nas učili, vodili, vozili in nam pomagali. Nato smo se odpravile na zaslužen počitek.
29. 10. 2025 – 11. dan
Naša sreda se je začela kot običajno – z zajtrkom. Po zajtrku nas je voznik s kombijem odpeljal do šole, kjer smo pričele s poukom. Danes smo bile pri Edgarju, učitelju mlekarstva.
Naša prva naloga je bila dokončati jogurt. Navadnemu jogurtu smo dodale marmelado iz kivija in kosmulje. Ko smo bile zadovoljne z okusom, so ga Manca, Lucija, Maja in Anja spakirale v plastične lončke za prodajo.
Medtem smo Tjaša, Zala in Neža dokončale sir, ki smo ga pripravljale že včeraj.
Sir smo vzele iz plastičnih modelov in ga položile v slano vodo.
Danes smo izdelovale tudi sir na žaru. Najprej smo na štedilniku segrele mleko in mu dodale dodatek, da se je zgostilo. Ko se je zmes zgostila, smo jo narezale na majhne koščke in kuhale še približno 20 minut. Tako smo dobile skuto in sirotko. Skuto smo nato dale v model in oblikovale sir. Sirotko smo segrele na 100 °C in vanjo položile sir za žar, ki smo ga prej razrezale na šest delov. Sir smo kuhale približno eno uro, nato pa ga postavile v slano vodo, kjer bo ostal čez noč.
Naša zadnja naloga je bila izdelava masla. Segrele smo 17 litrov smetane na 14 °C in jo prelile v stroj za izdelavo masla. Stroj je smetano mešal 15 minut. Po mešanju smo dobile maslo in tekočino. Tekočino smo odlile, segrele na 30 °C in jo postavile v inkubator. Maslo smo dobro oprale z vodo, nato pa ga preizkusile – bilo je zelo okusno. Dodale smo mu še začimbe in česen ter ga spakirale v plastične lončke.
Edgar nam je pokazal tudi, kako se pripravi čokoladno maslo. Narediš ga tako, da navadnemu maslu dodaš malo sladkorja in čokolade. Rezultat je bilo odlično, sladko maslo.
Po končanem pouku nas je voznik odpeljal nazaj v motel. Tjaša, Zala, Neža in profesorica Simona smo se ob treh odpravile v mesto Viljandi. Mesto je majhno, a zelo lepo. Navdušile so nas predvsem barvito pobarvane hiše in vrata. Preostala dekleta – Manca, Lucija, Anja in Maja – so ostale v motelu.
Ob šestih smo imele večerjo, nato pa še tuš in spat.
Lahko noč!
