HRVAŠKA
- Inštitucija prejemnica: Arboretum Opeka Marčan
- Področje usposabljanja: hortikultura
- Termin usposabljanja: 8. 4. – 17. 4. 2025
- Dijaki: Barbara Dolinar, Iza Zupanc, Zala Pipp, Mark Dolinar, Jan Zupan
- Učiteljica mentorica: Barbka Drobnič
8. 4. 2025 – 1. dan
Prvi dan našega usposabljanja na Hrvaškem, v bližini Varaždina. Zgodaj, zelo zgodaj – ob 6.00 – smo se v trdi temi zbrali Barbara, Jan, Mark, Iza in Zala z učiteljico spremljevalko Barbko na šolskem parkirišču. Minutka, dve, in že smo vsi skupaj s prtljago sedeli v šolskem kombiju. Poslovili smo se od staršev in polni navdušenja krenili proti našemu cilju – Hrvaški.
Pot nas je vodila iz Strahinja, mimo Ljubljane, Domžal, Celja, Maribora in Ptuja do Vinice, kjer se nahaja Srednja šola Arboretum Opeka Marčan. Zaradi številnih cestnih del se je pot nekoliko podaljšala, a nas to ni motilo – večino časa smo izkoristili za podaljšan jutranji dremež. Po približno dveh urah in pol smo srečno prispeli na cilj.
Takoj po prihodu smo poklicali našo gostiteljico Marino, ki nas je prijazno sprejela in popeljala po posestvu okoli šole ter skozi šolske rastlinjake. Ti so bili prava paša za oči – barviti ne le zaradi številnih cvetlic, temveč tudi zaradi raznolikih sadik, ki so nas popolnoma očarale. Navdušeni smo bili nad skrbjo za rastline, ki se začne že s semenom, in nad ogrevanim prostorom, kjer pozimi iz semen vzklijejo mlade sadike. Še posebej pa nas je impresionirala predanost kakovosti – od semena do končnega izdelka, čudovitih lončnic, ki bodo krasile novo pridobitev šole: učilnice v grajskih prostorih.
Po ogledu posestva smo si imeli čast ogledati še nove, specializirane učilnice, kjer bodo dijaki s sodobnimi aparaturami preučevali kakovost medu, tal, vina in še mnogo več. V grajskem kompleksu bodo poleg učilnic tudi dijaške sobe ter manjša restavracija, urejena v duhu časa, ko je grad nastal. Domačnost in eleganca novih prostorov – kljub temu da nekateri še niso povsem dokončani – so nas prepričali, da bomo morda v prihodnje tudi sami lahko bivali tukaj kot gostje izmenjave.
Dan je hitro minil in utrujenost nas je počasi začela dohitevati. Poslovili smo se od gostiteljice Marine in se odpravili proti študentskemu domu v Varaždinu. Veseli smo bili, da nismo imeli težav z iskanjem končne lokacije – hitro smo našli tako naš novi dom kot tudi “domovanje” za šolski kombi.
Po nastanitvi je sledilo kosilo in prosti čas, ki smo ga preživeli različno – nekateri na sprehodu, drugi v postelji. Ob 16.00 smo se zbrali v našem skupnem prostoru, kjer smo se dogovorili glede opravljanja nalog, povezanih s projektom. Še posebej veseli smo bili, ko je Zala prevzela vlogo naše filmske režiserke!
Sledilo je sproščeno druženje ob igri kart, nato večerja in še nekaj prostega časa. Kmalu pa je napočil čas za počitek – saj nas jutri čakajo nove dogodivščine, ki jih bomo z veseljem opisali in delili z vami, dragi bralci.
Lahko noč in sladke sanje vam želi druščina na izmenjavi na Hrvaškem 😊
9. 4. 2025 – 2. dan
Zbudili smo se v sončno jutro, polni dobre volje in pripravljeni na nov dan. Brez zamud smo se že ob 7.30 odpravili na zajtrk. Ob pogledu na bogato obloženo mizo so se nam prvič resnično zasvetile oči – zagledali smo kavico! Njen opojni vonj nas je popolnoma prevzel in zajtrk je bil zaradi nje še slajši.
Po zajtrku smo se pripravili na prvo usposabljanje, ki je potekalo na dveh vrtnarijah – pri Težakovih in pri Krkecih. Z našim kombijem in učiteljico Barbko kot voznico smo se polni pričakovanj odpeljali novim izzivom naproti. Google Maps nas je brez težav pripeljal do prve postaje – vrtnarije Težak. Tam nas je z nasmehom pričakala prijazna lastnica, ki nam je že ob prvem stiku pokazala, da bo delo pri njej prijetno in ustvarjalno. Mark in Barbara sta tam z veseljem ostala, medtem ko je učiteljica Jana, Izo in Zalo odpeljala naprej, do vrtnarije Krkec.
Ker je vrtnarija precej velika, smo sprva lastnico iskali na napačni lokaciji – nihče se ni oglasil, iz enega od rastlinjakov pa se je slišala le prijetna glasba. Ponovno smo preverili Google Maps in ugotovili, da je cilj le minuto stran – pri hiši. Kmalu smo že parkirali na dvorišču in tam zagledali nasmejano gospo, lastnico vrtnarije in hkrati našo mentorico. Najprej nam je razkazala posestvo in nas povabila na jutranjo kavo. Po krajšem klepetu je Izo, Jana in Zalo že čakala prva naloga – odstranjevanje cvetov z rož, kar spodbuja njihovo boljšo rast. Ko so končali, so si privoščili malico, nato pa do konca dneva posadili babure – paprike.
Kaj pa Mark in Barbara pri Težakovih? Tudi njima so najprej razkazali vrtnarijo, nato pa sta hitro prejela nalogo. Najprej sta zložila korita z rožami v rastlinjak in jih zalila, potem pa napolnila košare za različne zasaditve. Po krajšem odmoru sta uredila rastlinjak, nato pa se lotila čiščenja visečih rož, mačeh in hortenzij. Lastnica jima je zelo zaupala in jima dovolila, da pri ustvarjanju zasaditev uporabita svojo domišljijo – rezultat so bile čudovite kombinacije trajnic.
Po dogovoru je učiteljica Barbka vse dijake ob 14.30 zbrala in jih zanesljivo odpeljala nazaj v študentski dom. Lačni smo se hitro odpravili na kosilo, nato pa je sledil krajši počitek. Ta je hitro minil in že smo se odločili, da se sprehodimo po centru Varaždina in si privoščimo še eno kavo. Pot nas je vodila mimo starega Varaždinskega gradu, kjer smo naleteli na zanimiv »kraljevski stol«. Seveda smo se ob njem fotografirali, nakar nam je starejši gospod, ki smo ga srečali tam, razložil njegov pomen. Gre za pomemben simbol Varaždina, ki spominja na leto 1209, ko je mesto postalo svobodno kraljevsko mesto. Ta častni status mu je podelil ogrski kralj Andrija II. Okoli deset let pozneje je ta naziv potrdil še kralj Bela IV., saj je prva listina menda zgorela v požaru. Ta požar je bil tudi razlog, da je mesto izgubilo svoj politični pomen – kraljevi svet in ban Nadasdy sta se umaknila, glavno mesto pa je postal Zagreb.
Staremu gospodu smo se zahvalili za zanimivo razlago, nato pa se počasi odpravili nazaj proti študentskemu domu. Pripravili smo se na večerjo, po njej pa smo se zbrali na našem zbirnem mestu, kjer smo podpisali nekaj dokumentov. Dan smo zaključili v sproščenem vzdušju, ob smehu in igranju kart Enka. Nato je sledil le še večerni pozdrav, in čas za počitek ter priprave na nove dogodivščine.
10. 4. 2025 – 3. dan
Četrtkovo jutro nas je prebudilo v sončen dan, zato smo ob pogledih na nebo polno oblakov upali, da nas dež ne bo presenetil. Kot vsako jutro ob 7.30 smo se zbrali v sobi številka 6, naši jutranji stalnici pred odhodom na zajtrk.
Na mizi nas je čakal klasičen zajtrk – salama, sir, pašteta, maslo, marmelada, Lino Lada in kruh. Po želji smo si privoščili še jajčno palačinko in topel napitek, najpogosteje kavico. Zajtrk nas je prijetno prebudil in napolnil z energijo za delo, ki nas je čakalo.
Čas ob zajtrku je minil, kot bi mignil, in že smo bili pripravljeni na vožnjo proti našima deloviščema. Čeprav pot že poznamo, nam pri orientaciji še vedno zvesto pomaga Google Maps.
Prvi postanek je bila vrtnarija Težak, kjer Barbara in Mark vsak dan spoznavata različne vrtnarske dejavnosti. Toplo ju je sprejela lastnica in mentorica, ki je za dober začetek dneva z njima delila skodelico dišeče kavice. Skupaj so pregledali načrt dela, ki je tokrat vključeval etiketiranje lončkov s cvetočimi petunijami, njihovo zlaganje v kartone, zapiranje, lepljenje in zlaganje na palete, namenjene dostavi v trgovine Lidl na Hrvaškem.
Po tem opravilu je sledilo urejanje miz z okrasnimi rastlinami in zelišči. Zaradi večkratnega ponavljanja so si dijaka hitro zapomnila njihova imena. Dan so zaključili s čiščenjem okrasnih trajnic in presajanjem dipladenij v večje lonce. Ob koncu so se poslovili z nasmehom in obljubo, da se naslednji dan ponovno srečajo.
Medtem je kombi z učiteljico Barbko, Izo, Zalo in Janom nadaljeval pot do vrtnarije Krklec. Tam jih je prijazno sprejela mentorica in jim takoj predstavila prvo opravilo – pikiranje poganjkov paprike. Delo jim je šlo hitro od rok, zato so nadaljevali z okraševanjem lončkov s prazničnim pridihom – pripravljali so okrasne rastline s koreninsko grudo za presajanje v nove lončke, ki bodo krasili prodajne police Lidla v velikonočnem času.
Po krajšem odmoru, prigrizku in kavici so Iza, Zala in Jan z novimi močmi nadaljevali z delom. Lončki z rastlinami so kmalu tvorili pravo cvetoče polje, pripravljeno, da razveseli kupce. Ob koncu delovnega dne so v rastlinjaku še odstranili luskasti brin, da so ustvarili prostor za jutrišnje zasaditve. Praznični videz so dopolnili z dodajanjem pisanih stiroporastih jajčkov.
Ko je na dvorišče prispel kombi z učiteljico Barbko, je sledil topel pozdrav in rokovanje z mentorico, ki se že pripravlja na pomemben sejem, kjer si želi uspešno prodati vse rastline, ki smo jih skupaj pripravili.
Na poti domov sta se nam pridružila še Barbara in Mark. Vozili smo se proti našemu začasnemu domu, saj nismo želeli zamuditi kosila – vsi smo bili že kar pošteno lačni.
Po kosilu je sledil krajši počitek, nato sprehod, popoldanska kavica in jagode. Dan smo zaključili v sproščenem vzdušju ob igranju Enke, večerji, pisanju poročil in pripravi videa. Dan smo zaključili z besedami:
Lahko noč – do jutri!
11. 4. 2025 – 4. dan
Petek je bil zadnji dan prve izmenjave za dve skupini dijakov, ki sta vestno opravljali usposabljanje na deloviščih – Iza, Jan in Zala pri vrtnariji Krklec ter Barbara in Mark pri vrtnariji Težak. V naslednjem tednu se bodo vlogi zamenjali.
Sončno jutro nas je pospremilo na zajtrk in nam delalo družbo vso pot do naših delovišč. Ponosno smo opazovali pot, ki smo jo v teh dneh že dobro spoznali.
Postanek pri vrtnariji Težak – dan ponosa in natančnosti
Prvo postajališče je bila vrtnarija Težak, kjer sta izstopila Barbara in Mark. Petek je bil zanju pester, a predvsem napolnjen s ponosom – prodal se je njun sredinski okrasni aranžma, zasajen v velik betonski lonec.
Raznolikost dneva se je kazala v različnih opravilih. Najprej sta etiketirala plastične lončke v obliki velikonočnih jajčkov, napolnjene z okrasnimi rastlinami in dopolnjene s pisanimi stiropornimi jajčki. Sledilo je pakiranje v škatle – tokrat popolno, brez grbin, z gladkimi, enakomernimi gibi, kot sta si želela že prvič. Škatle sta naložila na palete in si privoščila kratek odmor.
Po pavzi sta zalila lonce z zasaditvami in pri tem spoznavala nova imena okrasnih rastlin in zelišč. Ob koncu dneva sta poskrbela še za urejenost celotne vrtnarije: odstranjevanje plevela, prestavljanje rastlin in temeljito pometanje.
Skupina pri vrtnariji Krklec – trdo delo, a tudi nagrada
Medtem ko sta Barbara in Mark ostala pri Težakovih, je učiteljica Barbka zapeljala drugo skupino do vrtnarije Krklec. Čeprav je bilo že vnaprej znano, da mentorice zaradi obiska pomembnega sejma ne bo, so jih na vrtnariji vseeno lepo sprejeli. Ena od zaposlenih jih je obvestila, da bo delo potekalo v rastlinjaku, približno 200 metrov stran od glavne hiše.
Naloga je bila zahtevna – iz številnih lončkov z nasajenimi natreski je bilo treba odstraniti ves plevel. Vročina v rastlinjaku ni bila prizanesljiva, a prijaznost zaposlenih, ki so jim redno omogočali odmore, jim je dajala voljo in motivacijo. Med odmori so jim postregli s sokom, kavo in slastnimi krofi.
Po opravljeni pleti so lončke prestavili na plošče, te pa na vozičke. Nato so se z eno od zaposlenih pogovorili o svojih željah po poklicu vrtnarja. Dan pa še ni bil končan – začel se je »rdeči del« dneva. Na vozičke so nalagali netreske po barvah: najprej rdeče, nato svetlo zelene, za konec pa še bele z dekorativno »pajčevino« okrog listov.
Ko se je iz rastlinjaka zaslišalo »dober dan«, smo vedeli, da je prišla učiteljica Barbka, da nas odpelje nazaj v naš tuji, a domači dom – študentski dom.
Pohvale, nagrada in zasluženi počitek
Obe skupini sta bili ob zaključku prvega dela usposabljanja deležni pohval – tako s strani mentoric kot zaposlenih. Obe mentorici sta dijakom v znak zahvale namenili tudi denarno nagrado, kar je bilo lepo in prijetno presenečenje. Pri Krklecovih so Iza, Jan in Zala lahko celo izbrali nekaj okrasnih rastlin, ki so jih ponosno in previdno najprej naložili v kombi, nato pa odnesli v svoje sobe v domu.
Za slovo je sledil še prijazen nasmeh, objem in zahvala, nato pa vožnja proti domu. Po prihodu nas je čakalo kosilo in daljši popoldanski počitek – vsi smo bili prijetno utrujeni. Popoldne smo se še sprehodili, večerjali in se tokrat kar hitro poslovili z besedami: »Lahko noč. Se vidimo jutri, v soboto ob 8.00 pri zajtrku, ki bo uvod v nove sobotne dogodivščine.«
12. 4. 2025 – 5. dan
Sobota – zelje, zgodbe in sobivanje
Dan se je začel nekoliko bolj lenobno – zasluženo smo si privoščili kasnejše vstajanje in zajtrk ob osmih. Po njem pa smo se hitro odpravili proti domačiji Marije in Jurice Cafuk, kjer nas je že ob prihodu pričakal topel sprejem, kavica in slastna domača pogača.
Marija – kmetica s srcem in dušo – je s svojo toplino in zavzetostjo takoj pritegnila našo pozornost. Njeno življenje je že vrsto let posvečeno kmetijstvu, še posebej pa gojenju, ohranjanju in širjenju znanja o varaždinskem avtohtonem zelju. Je predavateljica, pobudnica številnih projektov in neizčrpen vir izkušenj, idej in navdiha. Ob njej stoji njen sin Jurica, predan kmet in strokovnjak za krompir. Tudi on ne miruje – nenehno išče rešitve za boljše pridelovanje in skladiščenje ob upoštevanju vseh zakonodajnih zahtev. Z nami je bila tudi Marina, koordinatorica prvega dne, ki nas je spremljala skozi obisk.
Ob slovesu smo prejeli prav posebno darilo – semena varaždinskega zelja v lični vrečki, skupaj z natančnimi navodili za sejanje in kasnejše presajanje. Ne le spomin, ampak tudi izziv za prihodnost.
Po obisku smo se namenili proti tržnici v Varaždinu, kjer pa nas je čakalo prav posebno presenečenje – lokalna prireditev PopUp Neighbors, ki je potekala na prenovljeni Šenoini ulici. Dogodek je bil namenjen spodbujanju sosedske povezanosti, druženju ter ozaveščanju o pomenu zelenih in skupnostnih javnih prostorov. Organizatorji – Razvojna agencija Sjever DAN v sodelovanju z mestom Varaždin, Univerzo Sjever, mestno tržnico in Centrom P4 – so poskrbeli za živahno vzdušje.
Obiskovalci so lahko sodelovali v ustvarjalnih delavnicah, poslušali glasbo, se sprostili v senčnih kotičkih ali izpolnili anketo o prenovi ulice ter predlagali nova območja za izboljšave. Ponudba lokalnih dobrot je bila tako privlačna, da smo se seveda tudi mi s težavo upirali – pa se nismo. V naših rokah so se kmalu znašli prikupni domači izdelki.
Po dogodku smo se sprehodili po pravi tržnici, kjer nas je očaralo prav vse razstavljeno, posebno pa košarica jagod. Nakup je bil neizogiben. Sprehodili smo se po mestnem parku, kjer nas je grelo prijetno popoldansko sonce, si privoščili kavico na poti proti domu, v baru nasproti študentskemu domu in pojedli jagode kar tam – preprosto, spontano in nepozabno.
Večer pa je prinesel še nekaj novega – prvič smo večerjali v pravi študentski restavraciji. Obdani s študenti, z domačnostjo in živahnostjo njihovega vsakdana, smo se počutili prav posebno. Hrana je bila odlična, postrežba pa še bolj, saj nas je čakala naša pijača, kozarec z 0,5 l vode in vrečka cedevite z najboljšim okusom ananasa in manga.
Po večerji še nekaj partij priljubljene Enke, pozdravi, nasmehi, nato pa odhod v sobe in priprava na nov dan – dan, ko bomo raziskovali glavno mesto Hrvaške – Zagreb.
Pridružite se nam tudi jutri in preberite potopis naše nedelje.
Za nocoj pa le še: lahko noč in hvala, ker ste z nami.
13. 4. 2025 – 6. dan
Nekaj drugačnega se bo zgodilo
Eh, le kaj me bo danes zjutraj zbudilo.
Delo, dober zajtrk, kava
Ena, dva, tri, mogoče naprava.
Le eno pa res nam po glavi leti
Ja, povem ti, da se nam nič več ne spi
Ampak me zbudi in me v kombi in v Zagreb napoti.
Nedelja, sončna in nasmejana
Ta dan se je začel nekoliko počasneje. Spali smo dlje, zajtrk je bil odličen, ura pa je pokazala devet, ko nas je že pozdravil sonček in napočil čas odhoda proti Zagrebu. Vožnja je minila hitro, v kombiju ni manjkalo smeha in zabavnih pogovorov. Naše vrhunsko znanje navigacije nas je vodilo naravnost na cilj – tokrat celo do brezplačnega parkirišča!
Tam nas je že čakal vodič Josip, učitelj agronomije s srednje šole Arboretum Opeka. Z umirjenim tempom smo se sprehodili skozi središče Zagreba – mimo glavne železniške postaje do katedrale. Žal je nismo mogli občudovati od blizu, saj jo že štiri leta obnavljajo po močnem potresu. Vendar je že pogled na mogočno železno konstrukcijo, ki jo obdaja kot zavesa, dal slutiti, da se za njo skriva prava umetnina.
Ozke stopnice znamenite ulice Špice so nas ob dvanajsti uri pripeljale do mestnega griča. In ravno ob točni uri – BOOM! – sprožil se je top. Presenetilo nas je, kako močan je bil zvok.
Pot nas je zatem peljala skozi Kamenita vrata, posebno zgodovinsko in duhovno točko Zagreba. Tu se ljudje ustavijo, prižgejo svečko, molijo, iščejo notranji mir. Vse okoliške zgradbe so v požaru 18. stoletja pogorele, a ta mali kamniti prehod je ostal nedotaknjen.
V središču mesta smo bili navdušeni nad mestnim vrvežem, v katerem so se prepletali pešci, kolesarji – še posebej tisti z Wolt torbami –, motoristi, avtomobili, avtobusi in tramvaji. Med sprehodom smo občudovali veličastne stavbe, kot so nacionalni arhiv, nacionalno gledališče, Akademija znanosti in umetnosti ter paviljon, kjer Hrvati predstavljajo svojo bogato folklorno dediščino. Pomladno cvetje okoli nas je bilo kot barvna preproga, ki je nežno pozdravljala vsak naš korak. Na koncu smo se ponovno zbrali na parkirišču in se poslovili od Josipa. Za konec nam je še povedal zanimivo zgodbo o kravati – hrvaški posebnosti. Ker si je nismo uspeli v celoti zapomniti, jo delimo z vami še tukaj:
Okrog leta 1635 je v Pariz prispelo okoli šest tisoč vojakov, med njimi tudi številni hrvaški plačanci. Njihova tradicionalna uniforma je vključevala poslikane rute zavezane okoli vratu, kar je pritegnilo pozornost francoskega dvora. Te rute – od grobih do svilnatih – so postale modni hit in okoli leta 1650 dobile mesto med plemiči kot simbol elegance in kulture. Kasneje so ta modni dodatek poimenovali “cravate” in postal je znan po vsej Evropi. (François Chaille, La Grande Histoire de la Cravate, 1994)
Po vseh teh doživetjih so naši želodčki zahtevali svoje – in kam drugam kot v McDonald’s! Kosilo nam je dalo novih moči za popoldansko dogodivščino: obisk živalskega vrta v Zagrebu. Sproščeno in z otroško radovednostjo smo opazovali vsako žival – od svizcev, veveric, volkov, raznovrstnih ptic, pa vse do nagajivih opic. Po skoraj treh urah živahnega raziskovanja smo se odpravili proti izhodu – čez most Gregorja Mendla, ki ga poznajo naši učenci Iza, Jan in Zala iz ur genetike.
Za konec smo si privoščili še kratek sprehod po mestu, nakupili nekaj spominkov, nato pa utrujeni in zadovoljni sedli v kombi ter se vrnili v naš študentski dom v Varaždinu.
Večerja je bila še posebej prijetna – že drugič smo jo delili s študenti, in tudi utrujenost ni mogla izbrisati občutka, da smo del nečesa večjega. Sklenili smo dan s tihim “lahko noč” in spokojnim zavedanjem, da je za nami čudovita nedelja.
14. 4. 2025 – 7. dan
Vrtnarska izmenjava – dan poln novih izkušenj
Dan se je pričel zgodaj, s prijetnim zajtrkom ob 7.30. Že ob 8.10 smo bili pripravljeni na nove izzive, saj smo menjali delovne skupine in se razporedili po različnih vrtnarijah. Tako so Zala, Jan in Iza obiskali vrtnarijo Težak, medtem ko sta Barbara in Mark dan preživela v vrtnariji Krklec.
V Težakovi vrtnariji jih je najprej pozdravila mentorica, ki jih je prijazno usmerila in jih povabila, naj shranijo svoje stvari v za to namenjeno sobo. Delovni dan se je pričel z zalivanjem rastlin na dvorišču. Nadaljevali so z razporejanjem okrasnih lončnic iz vozičkov na mize, nato pa jih je čakalo natančno delo – etiketiranje kar 765 lončkov. Po prvem delu so si privoščili zasluženo malico s prigrizki in pijačo. Po okrepčilu so se vrnili k delu, dokončali označevanje in nadaljevali s sajenjem rastlin s koreninsko grudo v lončke. Tik pred koncem jih je čakalo še nekaj kreativnosti – zobotrebce so vstavljali v dekorativna jajca in jih nato pritrdili v zemljo kot zaključni okras.
Medtem sta Barbara in Mark dan preživela v vrtnariji Krklec. Najprej sta ob prijetni kavici spoznala lastnika in se seznanila z nalogami dneva. Začela sta z etiketiranjem plastičnih jajc in polnjenjem z raznolikimi rastlinami. Vsaki rastlini sta za piko na i dodala še majhno stiroporno jajce, nato pa vse skupaj skrbno razporedila na vozičke. Po kratkem odmoru sta nadaljevala s presajanjem božičnih zvezd v večje lončke ter jih lepo zložila na mize, pripravljene za prodajo ali nadaljnjo obdelavo.
Po prihodu profesorice Barbke so se vse skupine znova zbrale, prevzeli smo še Zalo, Izo in Jana ter se skupaj vrnili v naš študentski dom. Po kosilu je sledil prosti čas, ki smo ga izkoristili za počitek in sprostitev, saj včerajšnja utrujenost še ni izginila.
Dan smo zaključili sproščeno – po večerji smo odigrali nekaj živahnih partij igre “enka”, nato pa se utrujeni lotili še skupnega poročila. Zala je ob koncu dneva pripravila video, vsi pa smo v skupno mapo dodali fotografije, ki so ujele utrinke našega prvega menjalnega dne. Ko smo opravili še to zadnjo nalogo, smo se zadovoljni in zasluženo odpravili k počitku.
15. 4. 2025 – 8. dan – delo, kulinarika in razcvet pomladi
Danes nas je prebudilo oblačno in rahlo deževno jutro – prvič, da nas vreme ni pozdravilo s soncem. Kljub temu so jutranje priprave stekle kot po tekočem traku in naš “večni odhod ob 7.30” proti zajtrku ostaja stalnica, ki nas vsak dan poveže v skupni ritem.
Po zajtrku smo se znova razdelili na dve skupini in se odpravili na svoji delovišči – vrtnariji Krklec in Težak. Prvo postajališče je bila vrtnarija Težak, kjer so kombi zapustili Zala, Iza in Jan. Po kratki kavi za zagon so dokončali včeraj začeto delo – pakiranje okrasnih rastlin v rumene »jajčke«, ki so jih zložili v škatle za podjetje Lidl. Po zaključenem delu je sledil kratek ogled posestva in krajša pavza, nato pa še selitev v proizvodni del, kjer so preostanek dopoldneva preživeli ob čiščenju rastlinjaka. Odpadne rastline so nalagali na prikolico, polovico rastlinjaka so uspešno izpraznili in skrbno očistili.
Barbara in Mark sta medtem pot nadaljevala do vrtnarije Krklec, kjer sta dopoldne pričela s pakiranjem dekorativnih lončkov v obliki velikonočnega jajčka. Te sta nato zložila v kartonske škatle. Po pavzi sta nadaljevala z ločevanjem praznih lončkov, kjer rastline niso vzklile, vanje pa zasadila nove okrasne rastline. Njuno delo se je nadaljevalo s presajanjem paprike v večje multi plošče – natančno, zbrano in z veliko mero odgovornosti.
Popoldne smo ob 15.00 skupaj odšli na kosilo, sledil je prosti čas za počitek ali krajši sprehod. Ob 17.00 pa je bila znova zborna točka pred sobo številka 6 – tokrat s posebnim razlogom. Odpravili smo se na Srednjo gospodarsko šolo v Varaždinu, kjer so se odvijale intenzivne priprave na gastronomsko tekmovanje Zlata nimfa. Pred šolo nas je pričakala naša gostiteljica gospa Marija – srce in motor kulinarične ustvarjalnosti dijakov, ki se vsako leto trudijo preseči sami sebe.
Z velikim zanimanjem smo opazovali utrip v šolski kuhinji, kjer so štiri skupine dijakov predstavljale svoje jedi. Posebno ganljiva je bila prisotnost skupine mladih z gibalnimi ovirami, ki jih pri delu spodbujajo in usmerjajo mentorji – njihov pogum, trud in veselje do kuhanja so bili zares navdihujoči. Na eni strani so bile osnovne sestavine, na drugi strani pa čudovito pripravljene jedi – prava paša za oči. Mize za goste, tudi za nas, so bile že lično pogrnjene, in kmalu so nanje začele prihajati izvirne jedi, pripravljene iz lokalno zaščitenih sestavin – ajde, hrena, medu, mlincev, varaždinskega zelja, krompirja in še česa, kar si nismo zapomnili.
Vsaka skupina je svojo jed predstavila, opisala sestavine in nam zaželela dober tek. Hrano so stregli elegantno oblečeni dijaki, natakarji in natakarice, ki so ob tem s posebno pozornostjo točili še pijačo. Vse jedi je skrbno ocenjevala tričlanska strokovna komisija, sestavljena iz izkušenih kuharskih mojstrov.
Ob koncu večera smo se poslovili od prijaznih gostiteljev in zlasti od gospe Marije, ki nam je omogočila globlji vpogled v svet kulinarične ustvarjalnosti in predanosti mladih, ki svoje znanje prelivajo v poklicno pot. Ko smo stopili pred šolo, nas je namesto dežja pozdravilo sonce, in pogled se nam je večkrat ustavil na cvetočih roza drevesih, ki so ob robu ceste risala pravo pomladno razglednico.
Večerja, še nekaj besed ob »lahko noč«, nato pa vrnitev v sobe, kjer so nekateri še pridno pisali poročila ali se pripravljali na preostale šolske obveznosti. Pred nami je še nekaj testov – a tudi veliko novih doživetij.
Do jutri – naj bo vaša noč tako mirna, kot je bila naša.
16. 4. 2025 – 9. dan – naš zadnji delovni dan prakse v vrtnarijah Krklec in Težak
Prebudilo nas je sonce – kot bi se želelo še zadnjič poigrati z nami in nas spomniti, kako prijetno nam je bilo tu. Ob naši zdaj že ustaljeni uri, ob 7.30, smo se zbrali pred sobo številka 6 in se skupaj odpravili na predzadnji zajtrk v restavracijo študentskega doma. Tam smo že vsi dobro vedeli, kaj si kdo zaželi – mi gostje in naši prijazni gostitelji. Med nami se je spletla posebna naklonjenost, ki je pričala o tem, kako lepo smo se ujeli in kako prijetno je bilo naše skupno bivanje.
Po zajtrku smo se odpravili vsak na svojo delovno nalogo. Mark in Barbara sta dan začela v vrtnariji Krklec, kjer sta najprej pikirala paprike, nato pa po krajšem odmoru nadaljevala s čiščenjem okrasnih rastlin. Posebno veselje jima je predstavljala gesta lastnikov vrtnarije, ki so jima dovolili, da si izbereta nekaj rastlin, ki bodo zdaj krasile njun dom. Radodarni lastniki so jima podarili toliko rastlin, da so skoraj povsem zapolnile zadnji del kombija. V zahvalo za vso predano znanje, čas in ljubezen do rastlin smo jim izročili skromno darilo naše šole BC Naklo. Sledili so objemi, stiski rok in prisrčno slovo od prvega delovišča.
Na poti nazaj v študentski dom smo se ustavili še v vrtnariji Težak, kjer so nas že čakali Iza, Jan in Zala – nasmejani in obdani s škatlami rožic. Tudi oni so dan začeli kot prejšnje dni – ob prihodu so svoje stvari odložili v stekleno sobo in počakali na navodila. Mentorica jim je pojasnila, da bodo tokrat pomagali njeni mami v rastlinjaku čez cesto, kjer jih je čakalo delo s paprikami.
Dijaki so si naloge razdelili – Jan se je odločil za delo z lončki, ki so jih po sajenju postavljali v platoje in nato na voziček. Iza in Zala pa sta paprike v lončkih zlagali na mize. Janovo delo se mu sprva ni zdelo posebej zanimivo, a ko je lahko spremljal celoten proces sajenja, od stroja, ki je polnil lončke z zemljo, do delavk, ki so vstavljale sadike, ga je delo vseeno pritegnilo. Lončke je nato z vrteče plošče prevzel in jih vestno zlagal na voziček ter jih prepeljal do deklet. Kljub obsegu dela smo ga uspešno zaključili.
Nismo mogli verjeti, da pred vrtnarijo že trobi učiteljica Barbka, ki je skupaj z Barbaro in Markom prišla po nas. Bil je čas za slovo – tudi tukaj smo se zahvalili z darilom in s škatlami rastlinic še enkrat napolnili vsak kotiček praznega dna našega kombija. Dijaki so prejeli še zasluženo plačilo, temu pa je sledil prijazen pozdrav v slovo.
Ob povratku smo si takoj privoščili zasluženo kosilo, nato osvežitev s tušem, in potem napitek čez cesto, kamor nas je povabila naša mentorica, profesorica Barbka. V sproščenem vzdušju smo poklepetali o marsičem – na nekaterih točkah se nismo strinjali, a v eni stvari smo bili vsi enotni: da je bila izmenjava zanimiva, raznolika, včasih tudi naporna, a izjemno dobro izpeljana. Brez oklevanja bi jo ponovili – in to prav tukaj, v Varaždinu.
Čas nas je začel priganjati – nekateri dijaki se že pripravljajo na pisne preizkuse, drugi pa smo se lotili pakiranja. Čas je namreč za zadnje slovo in odhod proti domu.
Kako je potekalo naš zadnji dan izmenjave in naše potovanje domov, pa boste izvedeli jutri. Za nocoj pa vam vsi skupaj želimo le še lahko in mirno noč.
17. 4. 2025 – 10. dan – naš zadnji dan izmenjave
Težko verjamemo, da je že čas slovesa. Zdi se, kot da smo šele včeraj prispeli, danes pa se že poslavljamo od vsega, kar nam je v teh dneh priraslo k srcu. Točnost, ki je postala naša odlika, nas je tudi danes vodila – dan smo začeli zgodaj, saj nas je čakalo še precej aktivnosti. Na zajtrk smo se odpravili že ob 7. uri, kar je nekoliko presenetilo osebje restavracije. A ko smo jim razložili razlog za zgodnjo uro, so nas – kot vedno – prijazno in odlično postregli.
Po srčnem pozdravu in zahvali smo se usedli v naš zvesti kombi, ki je bil ta dan še posebej pisan in dišeč – poln rož, ki smo jih dobili v dar ali pa si jih preprosto morali privoščiti, saj lepoti cvetja nismo mogli ubežati. Ob tem smo se spraševali: kovčki, rože in prostor – kako bo vse to šlo skupaj? A uspelo nam je uskladiti vse in se ponosno odpravili proti prvi postaji.
Pot nas je najprej vodila do gospe Marije, ki nam je želela pokloniti sadike avtohtonega varaždinskega zelja. Žal je ob našem prihodu ni bilo doma, zato smo se odločili, da se kasneje vrnemo – sadike si želimo skrbno pripeljati v našo deželo in poskusiti vzgojiti pridelek tudi pri nas v Sloveniji. Čeprav malce razočarani, smo ostali odločni in optimistični.
Nato smo se odpeljali proti oljarni bučnega olja Patrčević, kjer nas prvi dan zaradi objektivnih razlogov niso mogli sprejeti. Tokrat sta nas pred vhodom v skromno, a popolno opremljeno oljarno pričakala vodička Marina in lastnik. Z zanimanjem smo poslušali in opazovali celoten postopek pridobivanja bučnega olja – nekateri so ga celo še toplega poskusili.
Izvedeli smo, da je postopek sicer kratek in učinkovit, vendar zahteva veliko znanja in natančnosti. Najprej pridelava buč, nato pravilna obdelava semen – šele potem je mogoče pridobiti kakovostno olje. V oljarni nič ne gre v nič – iz ostankov semen izdelajo okrogle pogače, ki so odličen krmni dodatek za krave. Ta izkustvena predstavitev nas je navdušila – bila je kratka, zanimiva in zelo poučna.
Lastnik nas je ob koncu obdaril s čokolado oblita bučna semena, ki smo jih nato še dodatno nakupili – z ali brez čokolade, slane, neslane … Naši nahrbtniki so zadišali po bučnem olju in čokoladi, kar bo zagotovo ostal poseben spomin.
Sledila je še tretja postaja – obisk šole, kjer so nam podelili certifikate in darila v spomin na izmenjavo. Veseli smo bili, da nas je pozdravil tudi ravnatelj šole gostiteljice, ki nas je na kratko povprašal po naših vtisih – a odgovorov ni potreboval. Naš nasmeh in zadovoljni obrazi so povedali več kot tisoč besed. Desetdnevna izmenjava nam je resnično veliko pomenila. Upamo, da se nam podobna priložnost še kdaj ponudi.
Za konec smo se zahvalili naši vodički Marini in ji podarili majhno pozornost, nato pa se odpravili nazaj proti gospe Mariji, ki nas je tokrat pričakala z velikim nasmehom in celim naborom sadik. Iskreno smo se ji zahvalili, ob slovesu pa smo ji v znak hvaležnosti predali še skromno darilo iz naše šole BC Naklo.
Zatem nas je pot vodila proti domu. Najprej kratek postanek na bencinski črpalki – naš kombi je bil namreč že precej žejen. Nato pa dalje, tokrat zaradi prometnega kaosa po stranskih cestah, saj je bila avtocesta povsem zaprta. Po dobri uri zamude smo prispeli do Celja, kjer smo se še zadnjič ustavili – McDonald’s je poskrbel za sladko piko na i, s sladoledom in kavico.
Naša pot se je nato razcepila – Marko in Barbara sta izstopila v bližini Ljubljane, ostali ( Iza, Jan, Zala) in spremljevalka in voznica učiteljica Barbka pa smo se odpravili proti naši šoli BC Naklo. Tam smo se še zadnjič objeli, obkroženi z rožami in preplavljeni s toplino spominov, ki smo jih nabrali v teh desetih dneh.
Upamo, da ste tudi vi, ki ste nas spremljali na tej poti, ob branju nasmejani in ponosni na našo mladino. Hvala vsem, ki ste nam omogočili to nepozabno izmenjavo. Naj bo to tudi spodbuda za vse, ki vas čaka podobna priložnost – pogumno jo zgrabite in jo doživite v vsej njeni pestrosti in bogastvu!
Hvala za vso pomoč in srečno pot nazaj vam želim 😊
