Hrvaška
Praktično usposabljanje na
področju hortikulture
Termin: 1. 6. – 10. 6. 2026
- Inštitucija prejemnica: Arboretum Opeka Marčan
- Področje usposabljanja: hortikultura
- Termin usposabljanja: 1. 6. – 10. 6. 2026
- Dijaki: Hana Gornik, Sara Petrovčič, Aleksej Stoilov Spasova, Tobija Božnar, Tian Erman
- Učiteljica mentorica: Barbka Drobnič
1. 6. 2026 – 1. dan
Od Strahinja do Varaždina – prvi dan mobilnosti na Hrvaškem
Zgodaj, zelo zgodaj – ob 6.00 – smo se na šolskem parkirišču zbrali Hana, Sara, Aleksej, Tian in učiteljica spremljevalka Barbka. Minutka, dve, in že smo vsi skupaj s prtljago sedeli v šolskem kombiju. Toda naša druščina še ni bila popolna, zato smo se sicer še nekoliko zaspani odpeljali proti Ljubljani, kjer nas je čakal še zadnji član odprave, Tobija.
Pot nas je v standardni jutranji koloni vodila iz Strahinja mimo Ljubljane, Domžal, Celja, Maribora in Ptuja do Vinice, kjer se nahaja Srednja šola Arboretum Opeka. Zaradi številnih cestnih del se je pot nekoliko podaljšala, a nas to ni motilo – večino časa smo izkoristili za podaljšan jutranji dremež. Po približno treh urah smo srečno prispeli na cilj. Naša navigatorka Sara je odlično opravila svojo nalogo in nas ni prepustila nobeni negotovosti – cilj je bil osvojen. Škoda le, da nas je na poti spremljalo deževno vreme, ki pa ni pokvarilo našega odličnega razpoloženja.
Takoj po prihodu smo poklicali našo gostiteljico Marino, ki nas je prijazno sprejela in popeljala po posestvu okoli šole ter skozi šolske rastlinjake. Navdušeni smo bili nad skrbjo za rastline, ki se začne že pri semenu, in nad ogrevanim prostorom, kjer pozimi iz semen vzklijejo mlade sadike. Še posebej pa nas je impresionirala predanost kakovosti – od semena do končnega izdelka, čudovitih lončnic, ki bodo krasile novo pridobitev šole, učilnice v grajskih prostorih.
Po ogledu posestva smo si imeli priložnost ogledati še nove specializirane učilnice, kjer dijaki s sodobnimi aparaturami preučujejo kakovost semen, medu, tal in vina. Izvedeli smo, da si šola prizadeva postati pomembno središče za analizo in zbiranje podatkov o semenih na območju Varaždina. Ponosni so tudi na dosežke svojih dijakov, ki so na tekmovanju v ocenjevanju določene sorte belega vina osvojili bronasto medaljo.
V grajskem kompleksu smo si poleg učilnic ogledali še dijaške sobe in manjšo restavracijo, kjer bomo večino dni izmenjave obedovali. Močno nas je navdušila povezanost urejenega dvorca kot turistične znamenitosti in sodobno opremljenega šolskega dela s specializiranimi učilnicami. Še posebej zanimiv je bil prikaz laboratorijskega dela, ki nam ga je predstavila laborantka. Prav takrat je določala količino fosforja v vzorcu tal s pomočjo titracije, birete in indikatorja fenolftaleina.
Čas je hitro minil in že je bil na vrsti ogled proizvodnje v oljarni bučnega olja Patrčević. Pot do oljarne nam je pomagala najti naša spremljevalka Ana. Pred vhodom v skromno, a odlično opremljeno oljarno nas je pričakal lastnik. Z zanimanjem smo ga poslušali in spremljali celoten postopek pridobivanja bučnega olja. Izvedeli smo, da je postopek sicer kratek in učinkovit, vendar zahteva veliko znanja in natančnosti. Najprej je potrebna pridelava buč, nato pravilna obdelava semen, šele potem je mogoče pridobiti kakovostno olje. V oljarni nič ne gre v nič – iz ostankov semen izdelajo okrogle pogače, ki so odličen krmni dodatek za krave. Ta izkustvena predstavitev nas je navdušila, saj je bila kratka, zanimiva in zelo poučna.
Ob koncu obiska nas je lastnik obdaril s čokolado obliti bučnimi semeni, ki smo jih takoj želeli poskusiti. Ponovno smo bili navdušeni nad posebno kombinacijo bučnih semen in temne čokolade.
Še nekaj fotografij, prijazno slovo od lastnika in že smo se s pomočjo spremljevalke Ane peljali nazaj proti srednji šoli, kjer nas je čakalo prvo kosilo. Nekaj trenutkov pred kosilom smo se preizkusili v namiznem nogometu in biljardu, nato pa nas je čudovit vonj po goveji juhi odpeljal v jedilnico. Goveja juha s kašo, meso z mlinci in solata so napolnili naše želodčke ter nas opomnili, da je čas za počitek v naši novi nastanitvi. Navigatorka Sara se je ponovno dokazala in penzion Maltar smo hitro našli. Prijazna receptorka nam je dodelila sobe, mi pa smo komaj čakali, da jih vidimo in si predvsem malo odpočijemo.
Po nastanitvi je sledil krajši počitek in prosti čas, ki smo ga preživeli različno – nekateri na sprehodu, drugi v postelji. Ob 17.00 smo se zbrali v našem »skupnem prostoru«, kjer smo se dogovorili glede opravljanja nalog, povezanih s projektom.
Sledilo je sproščeno druženje ob igri kart, nato ponovna vožnja na večerjo in še nekaj prostega časa, ki so ga fantje namenili posebni degustaciji. Vonj po majhnih, a okusnih hrenovkah, Nutellin namaz in čudovit Aleksejev kruh z drožmi, ki ga je za nas spekel Aleksejev oče, so bili pika na i pred zasluženim počitkom.
Jutri nas čakajo nove dogodivščine, ki jih bomo z veseljem opisali in delili z vami, naši dragi bralci.
2. 6. 2026 – 2. dan
Med cvetlicami, delom in novimi izkušnjami
Dobro jutro smo si zaželeli na hodniku in se odpravili na zajtrk v naše gostišče Maltar. Prijazna natakarica nas je povabila v jedilnico, kjer so nas čakale lepo pripravljene mize s pestro izbiro različnih namazov, paštet, masla, marmelad različnih okusov, Lino lade, jogurtov, kosmičev, salam, sirov in sadja. Posebej so nas premamili slastni vonji svežih jagod in češenj. Mize so se šibile pod dobrotami, ki smo jim dodali še različne napitke in sveže stisnjen sok. Zajtrk je bil odličen.
Čas je hitro mineval in že je napočil trenutek za odhod. Preoblekli smo se v delovna oblačila in se s kombijem odpeljali na dve delovišči. Sara in Hana sta izbrali vrtnarijo Težak, Aleksej, Tobija in Tian pa vrtnarijo Krklec.
Naša spremljevalka se je hitro poslovila, saj smo želeli pokazati in dokazati, da nismo le delavni, temveč tudi točni.
Sara in Hana sta se po slovesu od spremljevalke spoznali z lastnico vrtnarije Težak, ki ju je popeljala po posestvu ter jima predstavila rastlinjake in proizvodnjo. Po ogledu sta v enem izmed rastlinjakov odstranili ves plevel, prostor temeljito počistili in pometli. Posebej ponosni sta bili, da sta lahko v gredo posadili tudi trajnice.
Aleksej, Tobija in Tian smo delovni dan začeli ob prijetnem klepetu, med katerim so nam postregli s sokom in piškoti. Spoznali smo zaposlene in bili deležni zelo gostoljubnega sprejema. Nato smo si ogledali rastlinjake, kjer nam je lastnica pokazala bogato izbiro cvetlic, ki jih pridelujejo. Po ogledu smo vestno opravili prvo nalogo – odstranjevanje odcvetelih in ovenelih rastlin, ki jih je na vozičku pripeljala delavka vrtnarije. Čeprav nam je bilo nekoliko žal pisanih cvetov, smo rastline odstranili iz lončkov in jih odnesli na njivo, kjer se bodo razgradile. Na koncu smo lončke razvrstili po velikosti in jih zložili na posebno zbirališče skupaj z gajbicami in drugim potrebnim materialom.
Po prvem opravljenem delu smo odšli v enega izmed rastlinjakov, kjer smo počistili dve potopni mizi, polni cvetlic, ki jih je poškodovala prevelika vročina. Nekatere so bile rdeče, druge rumene, tretje rožnato-bele. Vse odcvetele ali že gnile rastline smo odstranili, preostale uporabne lončnice pa zložili ob mizah, da jih bodo zaposleni lažje zalivali.
Sledilo je delo v dveh rastlinjakih. V prvem smo počistili lončke s starimi in suhimi nageljni ter bučkami. Iz drugega rastlinjaka smo odstranili stare in suhe petunije ter druge okrasne rastline in jih odnesli na njivo. Čas je hitro minil in že se je pripeljala naša profesorica spremljevalka, ki nas je skupaj z dekleti odpeljala na kosilo v dvorec ob srednji šoli, naši gostiteljici. Po odličnem kosilu smo se vrnili v apartmaje, kjer smo se preoblekli in vsak po svoje izkoristili prosti čas. Ob dogovorjeni uri smo se ponovno zbrali pred kombijem in se odpeljali na večerjo. Po okusnem obroku smo bili znova polni energije, zato smo se odločili za igranje namiznega tenisa ob stavbi srednje šole, naše gostiteljice.
Na začetku nam igranje ni šlo najbolje od rok, vendar smo po dobri uri igre ponovno ujeli pravi ritem. Ponosni smo bili, da smo odigrali kar nekaj odličnih in napetih partij. Ko smo prejeli prijazno obvestilo, da se stavba zapira, smo želeli odigrati še partijo biljarda, vendar je bila igralnica zaradi pozne ure že zaprta. Šele takrat smo ugotovili, kako pozna ura je že. Čas je bil za počitek in pripravo na nov delovni dan, ki nas je čakal naslednje jutro.
Lahko noč vsem in se ponovno srečamo jutri!
3. 6. 2026 – 3. dan
Deževen, a uspešen dan med sivkami
Jutro ob 7.00 je bilo tokrat nekoliko drugačno. Namesto sončnih žarkov nas je skozi okna pozdravil dež, ki nas je spremljal že od zgodnjih jutranjih ur. Kljub močnemu deževju nam to ni pokvarilo razpoloženja niti apetita, zato smo z veseljem uživali ob bogato obloženi mizi dobrot.
Po zajtrku je sledila že dobro utečena rutina – priprava in oblačenje za praktično delo. Ob 7.40 smo bili vsi pripravljeni in že sedeli v kombiju, s katerim nas je profesorica Barbka odpeljala na naši delovišči, Cvjećarstvo Težak in Rasadnik cvijeća Krklec.
Po prihodu smo prejeli navodila za delo in se lotili novih nalog. Verjetno vas zanima, kaj smo danes počeli med rastlinami. Naša glavna naloga je bila obrezovanje lončkov sivke ter odstranjevanje plevela. Sivko smo obrezovali tako, da smo odstranili vse cvetove in še neodprte popke. Urejene lončke smo nato prenesli v drug rastlinjak, kjer smo jih tudi zalili.
Kasneje smo prestavljali še grmičke svetlejše sorte sivke z okvarjene mize na delujočo. Ko so bile vse rastline na svojem mestu, smo očistili in pometli delovne površine ter tako uspešno zaključili svoje delo.
Ob 13.30 je po nas prišla profesorica in skupaj smo se odpravili na okusno kosilo. Po kosilu je sledil čas za počitek in sprostitev, ki ga lahko vsak izkoristi po svojih željah.
Ker je bil danes dan pred državnim praznikom na Hrvaškem, nas je osebje šole prosilo, da na večerjo pridemo že ob 18.00 namesto ob običajni 19. uri, saj se stavba dvorca zaradi praznika zapre prej. Medtem se je dež že nekoliko umiril, zato smo se ob 17.30 skoraj povsem suhi odpravili proti večerji. Vožnja je potekala brezhibno, za kar sta poskrbeli odlična voznica in navigatorka Sara.
Po večerji smo se vrnili v penzion. Med vožnjo je bilo v kombiju veliko smeha, dobre volje in prijetnega druženja. Po krajšem počitku smo večer nadaljevali z družabnimi igrami Enka in Romika. Ker je jutri praznični dan in nas ne čaka delo na deloviščih, bomo čas namenili drugim zanimivim aktivnostim, o katerih vam bomo poročali jutri.
Dan smo zaključili ob igri, smehu in prijetnem vzdušju, za konec pa smo si skupaj ogledali še nov videoposnetek. Upamo, da bo všeč tudi vam.
Sedaj pa nam preostane le še, da vam zaželimo lahko in mirno noč.
4. 6. 2026 – 4. dan
Sončno jutro
Prijetni sončni žarki so nas že zgodaj zjutraj opomnili, da se bliža čas zajtrka. Današnje jutro nam je namenilo nekoliko daljši spanec, saj je 4. junij na Hrvaškem državni praznik. Delo smo zato zamenjali z ogledom mesta Varaždin, za katerega pa smo poleg radovednosti potrebovali tudi veliko energije.
Po bogatem in zelo okusnem zajtrku smo se odpravili proti Staremu gradu v Varaždinu. Občudovali smo čudovito okolico gradu ter uživali v prijetnem sprehodu po zelenicah in ob obrambnih jarkih s pogledom na stražarski stolp. Pot nas je vodila skozi senčne drevorede različnih vrst visokih dreves, ki so še dodatno polepšali naš sprehod. Žal je notranjost gradu zaradi prenove že nekaj let zaprta za obiskovalce.
Nato smo se skozi središče Varaždina odpravili proti znamenitemu varaždinskemu pokopališču. Srce mesta predstavlja Korzo oziroma Trg kralja Tomislava, ki ga zaradi lepo ohranjenih baročnih palač pogosto imenujejo kar »mali Dunaj«. Praznični dan je trg napolnil z ljudmi, ki so uživali na soncu ob pijači, klepetu ali sladoledu. Tudi mi smo si privoščili osvežitev in med uživanjem sladoleda na klopci opazovali živahen mestni vrvež.
Na trgu stoji tudi varaždinska katedrala, nekdanja jezuitska cerkev Marijinega vnebovzetja, ki navdušuje z bogato baročno notranjostjo. Na praznični dan je bila še posebej dobro obiskana.
Po krajšem postanku smo nadaljevali pot do varaždinskega pokopališča. To ni običajno pokopališče, temveč eden najlepših primerov parkovne arhitekture v Evropi. Preplet številnih poti in živih mej ustvarja občutek pravega zelenega labirinta. Leta 1905 ga je zasnoval Herman Haller, ki je iz tisoč dreves podobnih drevesu tisa oblikoval edinstvene zelene hodnike ter zanimive geometrijske like.
Močno sonce in rahla utrujenost sta nas nato pospremila nazaj do našega penziona Maltar, kjer smo si čas do kosila krajšali z igrami na prostem in počitkom. Tokrat smo kosili v študentskem domu. Poseben občutek nas je prevzel, ko smo skupaj s študenti sedeli v restavraciji in se za trenutek počutili nekoliko starejše.
Po kratkem počitku in okusnem kosilu smo se odpravili na mestni bazen, ki vključuje notranje in zunanje bazene. Dekleta smo nekaj časa uživala na soncu ob zunanjem bazenu, fantje pa so se odločili za vodne vragolije v notranjih bazenih. Čas je minil prehitro in že smo se morali posloviti od prijetne osvežitve ter se odpraviti na večerjo v študentski dom.
Po večerji smo si do 20. ure privoščili kratek počitek, saj smo bili po plavanju vsi nekoliko utrujeni. Vendar se naš dan še ni končal. Ob osmih zvečer smo se ponovno zbrali v jedilnici in opravili še zadnje naloge dneva – urejanje ter nalaganje fotografij v posebne mape in pripravo videoposnetka, ki ga odlično sestavljata Tian in Sara. Hana, Aleksej, Tobija in profesorica Barbka pa smo uživali ob igri Remi, ki je dodobra zaposlila še zadnje delujoče možganske celice.
Videoposnetek današnjega prazničnega dne je nekaj posebnega, zato si vzemite nekaj minut in poglejte, kako zanimiv, razgiban in poln lepih doživetij je lahko dan v mestu Varaždin.
Uživajte v utrinkih tako, kot smo jih mi, in lahko noč!
5. 6. 2026 – 5. dan
Petkovo jutro. Kar ne moremo verjeti, da je teden pomahal v slovo. Ne moremo verjeti, da je danes dan, ko zaključujemo prvi del usposabljanja. Zajtrk je bil ob 7. uri, saj smo že čez eno uro začeli z delom, ki smo ga resnično vzljubili. Bogat zajtrk nam je napolnil dušo in telo za nov ustvarjalen dan. Dekleta so zaključevala svoje usposabljanje pri Cvjećarstvu Težak, fantje pa pri podjetju Rasadnik cvijeća Krklec.
Fantje smo skupaj s sinom lastnice podjetja napenjali mreže na ogrodja rastlinjakov. Pred začetkom dela smo morali počistiti mizo v rastlinjaku in odstraniti vse pelargonije, ki niso bile več uporabne. Nato nas je lastničin sin odpeljal do mesta, kjer je bilo že postavljeno kovinsko ogrodje za rastlinjake. Na ogrodje smo napenjali mreže proti toči. Mreže so bile na eni strani že pritrjene s kovinskimi objemkami, na drugi strani pa smo jih pripenjali mi.
Delo je potekalo tako, da smo začeli na čelu ogrodja, kjer smo mrežo pritrdili z nekaj dodatnimi objemkami, nato pa nadaljevali vzdolž celotnega rastlinjaka. Eden je napenjal mrežo, drugi je pripravljal objemke in koščke folije, ki jih je izrezal iz stare plastike. Folijo smo uporabili zato, da objemka med pritrjevanjem ne bi pretrgala mreže. Tretji pa je nameščal objemke na ogrodje, da so mrežo trdno držale. Tako smo napeli mrežo čez pet velikih rastlinjaških ogrodij. Ker smo skupaj z lastničinim sinom ugotovili, da nam bo zmanjkalo nekaj materiala, je odšel po dodatne zaloge. Žal zadnjega ogrodja nismo mogli pokriti z mrežo, saj je začelo deževati. Zato smo se odpravili do rastlinjakov v drugem delu vrtnarije. Ob koncu delovnega dne smo se vrnili do hiše, kjer so nas lastniki vrtnarije prijazno pogostili s sokom in prigrizki. Nekaj časa smo še poklepetali.
Dekleti pa sta zadnji dan usposabljanja začeli nekoliko drugače. Dan se je pričel z jutranjo kavico in pogovorom z Veroniko o tem, kako smo preživeli včerajšnji praznični dan. Po prijetnem pogovoru ju je Veronika odpeljala do proizvodnje, kjer sta čistili rožnati zimzelen. Med delom ju je obiskala vodja proizvodnje in ju povabila na skupno pavzo z vsemi zaposlenimi v proizvodnem oddelku. Po krajšem druženju sta nadaljevali delo z rožnatim zimzelenom in ga kmalu tudi zaključili. Nato sta se vrnili k Veroniki v cvetličarno, kjer sta počakali na profesorico Barbko, ki je prišla po vse nas.
Skupaj smo se nato odpeljali na kosilo v študentsko restavracijo. Po kosilu smo imeli še nekaj prostega časa. Da nam v deževnem vremenu ne bi bilo dolgčas, smo si čas krajšali s kartanjem Enke. Ko smo zaključili nekaj krogov igre, smo se odločili, da je čas za večerjo v študentskem domu.
Dekleta smo si zaradi obilnega kosila zaželela lažji večerni obrok. Natakarji so nas razveselili s palačinkama in skodelico toplega mleka, fantje pa so si privoščili testenine s tuno in zeleno solato.
Danes smo presenetili sami sebe, saj smo se do mesta večerje in nazaj do prenočišča odpravili peš. Pot je bila kratka, a prijetna zaradi odlične družbe in že suhega, svežega vremena.
Po kratkem odmoru je sledil naš zaključni družabni večer. Ob pripravi videa dneva smo zaigrali še nekaj partij romike, ki je postal že naša prava pravljica za lahko noč. Ena ali dve igri sta nas nato mirno pospremili v spanec.
Le še lahko in mirno noč ter nasvidenje jutri.
6. 6. 2026 – 6. dan
Sobotno sončno jutro nas je prijazno pobožalo in nas opomnilo, da je danes dan obiska Hiše ajde oziroma »Kuće Varaždinske heljde«. Potem ko smo zjutraj pojedli zajtrk, smo se odpravili na pot do te destinacije.
Prispeli smo precej hitro in se pred hišo spoznali z lastnico. Najprej nam je predstavila zgodovino muzejske hiše in podjetja ter razložila, kako se je vse skupaj začelo. Povedala nam je, da so bili prvi, ki so se začeli ukvarjati z ohranjanjem in obnavljanjem tradicije gojenja varaždinske ajde. Sprva so proizvajali le ajdovo moko, nato pa je lastnica možu predlagala, da bi poskusili izdelovati še druge izdelke. Danes tako proizvajajo zelo raznolike izdelke, vse od ajdovih piškotov, ajdovih krekerjev in kosmičev do vzglavnikov ter spalnih mask iz ajde in še mnogo drugih izdelkov. Za svoje delo so prejeli oziroma bili nominirani za številne nagrade.
Predstavila nam je tudi različne prostore v hiši, kjer izdelke proizvajajo. Ogledali smo si kuhinjo z različnimi stroji, prostor za mletje ajdovih semen in sejanje iz njih pridobljene moke, finega zdroba ter navadnega zdroba skozi poseben slovenski mlin, katerega zunanjost je bila izdelana iz lesa. Na koncu ogleda smo imeli še degustacijo njihovih izdelkov, postregli pa so nas tudi s pijačo. Ob slovesu je vsak prejel lepo darilno vrečko, ki je vsebovala manjša pakiranja skoraj vseh njihovih izdelkov.
Po obisku smo se vrnili do apartmajev, kjer smo se preoblekli v delovna oblačila in odšli na svoja delovišča. Fantje smo danes delali v Cvjećarstvu Težak, kjer so nas ob prihodu najprej postregli s sokom. Nato so nam naročili, naj si izberemo eno izmed rož na mizi, ki bi jo želeli posaditi v napol prazne cvetlične lonce na dvorišču. Izbrali smo različne rastline, na primer okrasno koprivo, astilbo, petunije in še številne druge vrste. Ko smo zasaditev zaključili, smo vse lepo pomedli, nato pa odšli do gredice ob zidu, kjer smo rahljali zemljo in pulili plevel. Naše zadnje opravilo je bilo čiščenje sadik nageljnov, pri čemer smo odstranjevali odcvetele in poškodovane cvetove.
Dekleti pa sta danes delali v Rasadniku cvijeća Krklec. Njuna naloga je bila odstraniti rože s poplavnih miz, če so bile odcvetele ali jih niso več potrebovali. Odpadne rastline sta morali tako kot mi odvreči na bližnjo njivo, kjer se bo organski material postopoma razgradil. Ko sta končali to opravilo, sta morali določeno vrsto cvetlic, ki so že prerasle svoje lončke, presaditi v večje lonce, da bodo imele dovolj prostora za nadaljnjo rast.
Po delu smo se vsi odpravili na kosilo. Po kosilu smo imeli nekaj prostega časa za počitek, nato pa smo se ponovno zbrali in se sprehodili do študentskega doma, kjer nas je čakala večerja. Po večerji smo se še malo rekreirali na fitnesu na prostem, ki stoji za restavracijo. Po prijetni rekreaciji smo se peš vrnili do apartmajev, kjer smo se pred spanjem posvetili še šolskim obveznostim – pisanju in dopolnjevanju dnevniških zapisov, pripravi poročila dneva ter izdelavi dnevnega videoposnetka.
Čas je hitro minil, poročila so bila napisana, mi pa smo si utrujeni zaželeli le še lahko noč. Kljub temu nismo pozabili na povabilo k branju nedeljskih dogodivščin, ki se jih vsi že veselimo in ki za vas za zdaj ostajajo še skrivnost.
7. 6. 2026 – 7. dan
Nedeljsko jutro
Sončno jutro. Že zgodaj zjutraj so nas skozi okna ponovno pobožali sončni žarki. V cerkvi je ravno odbila ura osem, ki je napovedala čas našega slastnega in obilnega zajtrka. Uslužbenke v penzionu Maltar nam s svojo prijaznostjo in ustrežljivostjo vsako jutro pričarajo prav poseben začetek dneva.
Po polnih želodčkih smo se z našim kombijem odpravili v Zagreb na raziskovanje botaničnega vrta, živalskega vrta in še enega kamenčka v bogatem mozaiku parkovne arhitekture mesta Zagreb.
Pot ni bila dolga. Naša navigatorka Sara nas je s svojimi izkušnjami in po navodilih naše spremljevalke varno ter uspešno pripeljala do prvega cilja – Botaničnega vrta. Pred ogledom nam je profesorica povedala, da ga je leta 1889 zasnoval Antun Heinz, profesor botanike na Univerzi v Zagrebu, za javnost pa je odprt od leta 1891. Botanični vrt je urejen v slogu angleških vrtov, zato v njem najdemo ribnike, mostičke in umetne gričke. Parkovna arhitektura je bogata s približno 5000 različnimi vrstami rastlin – od velikih in mogočnih dreves do številnih trajnic ter redkih in eksotičnih rastlin. Več si lahko ogledate na njihovi spletni strani, še bolje pa je, da si vzamete čas in vso botaniko začutite skozi oči, vonj, tip in druga čutila. Nam je bil še posebej všeč kitajski vrt, bogat z rastlinami in značilnostmi kitajske kulture.
Po ogledu botaničnega vrta smo pod mentorstvom profesorice tudi sami začutili del bogate parkovne arhitekture Zagreba. Začeli smo na Trgu kralja Tomislava. Park okoli omenjenega trga velja za enega najlepših mestnih parkov v Zagrebu, saj ga krasita Umetniški paviljon in spomenik kralju Tomislavu. Tukaj se srečata lepota in mojstrovina, ki nahranita tako oči kot dušo.
Parkovna arhitektura svojo lepoto ponovno razkrije na Trgu Nikole Zrinskega, kjer obiskovalce navdušujejo aleje približno 200 platan in čudovit glasbeni paviljon sredi parka, namenjen različnim koncertom in prireditvam. Zadnji del parkovne arhitekture, ki smo si ga ogledali, smo našli v okolici Trga bana Josipa Jelačića s fontano in znamenitim kipom. Ogled starega mestnega jedra smo zaključili pri Kamenitih vratih.
Kamenita vrata predstavljajo enega najbolje ohranjenih spomenikov nekdanjega obrambnega sistema Zagreba. Prebrali smo, da so v velikem požaru leta 1731 skoraj povsem zgorela, vendar je bila čudežno rešena ikona svete Marije, ki še danes stoji na oltarju v kapelici. Mati Božja Kamenitih vrat je zaščitnica mesta Zagreb, njeno slavo pa prebivalci počastijo 31. maja s svečanim sprevodom. Istega dne praznuje tudi mesto Zagreb.
Čas hitro teče in začeli so se oglašati naši prazni želodčki, ki pa niso ostali prazni dolgo časa. V bližnjem gostišču Nokturno smo se okrepčali z velikimi in okusnimi picami, nato pa nadaljevali pot do parkirišča, kjer nas je čakal kombi. Odpravili smo se še na zadnjo točko današnjega sončnega dne – obisk Živalskega vrta Zagreb.
Tudi tokrat nam je uspelo najti cilj v vrvežu ljudi, avtomobilov in za nas nekoliko nenavadnih modrih tramvajev. V živalskem vrtu smo videli kamele, leve, kenguruje, surikate, kapibare, leoparde, lame, opice, želve, pelikane, štorklje, miške, kače in druge plazilce, bobre, morske leve, povodne konje in še mnogo drugih živali.
Popoldanski čas je napovedal sladico, sladoled in nato odhod proti Varaždinu. Pot nazaj smo zaradi utrujenosti večinoma prespali. Le profesorica je ob pomoči naše navigatorke Sare budno spremljala pot in nas varno pripeljala nazaj. Na poti do nastanitve smo se za kratek čas ustavili še v pekarni, kjer smo si kupili toplo večerjo – sirni burek in rogljičke.
Dan je bil res poln novih vtisov, doživetij in zanimivih srečanj. Tik pred prihodom do penziona Maltar se nam je zgodila še ena zanimiva dogodivščina. Po plačilu cestnine nas je ustavila policija in želela pregledati dokumente vozila ter dokumente naše profesorice. Domnevali so namreč, da se s kombijem odpravljamo na ogled prijateljske nogometne tekme med Slovenijo in Hrvaško v Varaždinu. Ko smo pojasnili, da smo na Erasmus+ izmenjavi, so se od nas prijazno poslovili in nam zaželeli uspešno nadaljevanje izmenjave.
Vse se je srečno končalo. Po krajšem počitku smo ob naši tradicionalni uri, ob 20.00, napisali poročilo dneva, izpolnili dnevnik aktivnosti in pripravili videoposnetek. Ob toplem kakavu smo si nato ogledali še prvi polčas prijateljske nogometne tekme in navijali za našo reprezentanco.
Lahko noč in držimo pesti, da bo zmaga naše nogometne reprezentance prav tako sladka, kot je bila naša zmaga današnjega dne.
Pa še povezavi:
BOTANIČNI VRT ZAGREB: https://botanickivrt.biol.pmf.hr/en/location-and-visiting-hours/
ZOO VRT ZAGREB: https://zoo.hr/karta/
8. 6. 2026 – 8. dan
Delovni dan med rastlinami in prijetno druženje
Danes smo se prebudili že ob 6.40 in ob 7.00, še nekoliko utrujeni od potovanja v Zagreb, začeli dan z dobrim zajtrkom, ki nam je dal dovolj energije za delo, ki nas je čakalo dopoldne. Po zajtrku smo se preoblekli v delovna oblačila, vzeli vse potrebno za delo, nato pa nas je profesorica odpeljala na delovišča. Fantje smo odšli v vrtnarijo Težak, punci pa v vrtnarijo Krklec.
Fantje smo delo začeli s sajenjem salvije v linearni obliki na gredo. Pri tem smo morali paziti na pravilno razdaljo med rastlinami, da je bila zasaditev urejena in estetsko dovršena. Nato smo delo nadaljevali s sajenjem različnih vrst trajnic na gredo, ki smo jo pred tem skrbno prekopali in zrahljali, da bi imele rastline čim boljše pogoje za rast. Medtem ko smo sadili trajnice, je Aleksej kosil travo in pridno pulil plevel, da je bila okolica lepo urejena in pripravljena za nadaljnje delo. Kasneje smo posadili še evkaliptus, kar je bilo za nas posebno zanimivo opravilo, saj te rastline prej nismo pogosto sadili.
Po sajenju smo se lotili še čiščenja in obrezovanja lončnic na poplavnih mizah. Delo je zahtevalo precej natančnosti, saj smo morali odstraniti suhe dele rastlin in poskrbeti, da so bile lončnice lepo urejene. Poplavne mize smo nato tudi temeljito očistili, da je bil delovni prostor urejen in pripravljen za nadaljnjo uporabo. Očistili smo tudi prostor pod mizami, vendar nas je med delom prišla iskat profesorica, saj je bil čas za odhod.
Punci sta medtem v vrtnariji presajali rože v večje lončke, pri čemer sta morali paziti, da so bile rastline pravilno nameščene in pripravljene za nadaljnjo rast. Nato sta odšli v trgovino njihove vrtnarije, kjer sta begonije jemali iz lončkov ter jih razporejali v pladnje, da so bile pripravljene za nadaljnjo prodajo oziroma razstavo.
Po opravljenem delu nas je profesorica odpeljala na zelo okusno kosilo v dvorec Opeka, kjer se nahaja tudi dijaški dom. Po kosilu smo imeli nekaj časa za zaslužen počitek, ki smo ga izkoristili za sproščeno druženje in prijeten pogovor. Proti večeru, smo se ponovno odpeljali v dvorec Opeka na večerjo in tako zaključili delovni del dneva.
Po večerji smo prosti čas izkoristili za zabavo in druženje. Igrali smo namizni nogomet, biljard, namizni tenis in badminton, pri čemer smo se zelo zabavali, se nasmejali in sprostili po napornem dnevu. Po prijetnem druženju smo se vrnili v sobe, kjer sva s Saro pripravila še posnetek današnjega dneva ter se ob tem z veseljem spomnila vseh zanimivih trenutkov, ki smo jih doživeli. Dan smo zaključili zadovoljni, polni novih izkušenj in lepih vtisov.
9. 6. 2026 – 9. dan
Torek – predzadnji dan naše izmenjave na Hrvaškem
Kar ne moremo verjeti, da je od našega prihoda minilo že devet dni. Priznamo, da si počasi že malo želimo domov – staršev, sester in bratov.
Kljub temu nismo tarnali, ampak smo ob 7.00 uživali v bogatem zajtrku in se dobre volje pripravili na zadnji delovni dan na obeh deloviščih. Profesorica Barbka nas je zadnje dni že suvereno, brez navigacije, pripeljala na obe delovišči, kjer smo fantje takoj začeli z delom. Nadaljevali smo s pometanjem, saj smo včeraj delo končali sredi tega opravila. Pometli smo pod poplavnimi mizami, ob robovih poti in okoli miz. Nato smo zalili grede z rastlinami v bližini rastlinjaka.
Fuksije, ki so visele v obešankah pod stropom rastlinjaka, smo previdno sneli, jih otresli, da so odpadli posušeni cvetovi, nato pa jih ponovno obesili na njihovo mesto. Enako smo naredili tudi s petunijami, le da je bilo pri njih še več suhih cvetov. Ko smo končali to delo, smo pometli še pod vsemi preostalimi mizami v rastlinjaku.
Ob koncu delovnika nam je lastnica naročila, naj si za spomin izberemo nekaj rastlin za domov, saj je vedela, da poznamo njihova latinska imena. Te nagrade smo bili zelo veseli, zato smo se ob izbiranju rastlin resnično naučili tudi njihova strokovna poimenovanja. Sledila je zahvala v obliki skromne šolske vrečke, nato slovo, objemi in obvezna vesela skupinska fotografija. Še zadnji pozdrav in že smo se skupaj s profesorico Barbko odpeljali do vrtnarije Krklec, kjer sta nas čakali Sara in Hana.
Njun delovnik je bil sestavljen iz presajanja sedumov v večje lončke, velikosti 11, ter pospravljanja miz z ovenelimi rastlinami. Odmrle rastline sta odnesli na njivo, kjer se bodo razgradile. Tako kot mi sta si tudi onidve izbrali nekaj rož, ki so jima bile všeč, in jih vzeli za domov. Ponovno smo se lastnikom zahvalili s skromno šolsko vrečko, sledili so objemi in še ena obvezna vesela skupinska fotografija.
Po fotografiranju smo se s kombijem hitro odpeljali v dvorec Opeka na kosilo, saj nas je ura že pošteno priganjala. Po kosilu smo imeli prosti čas do 18.00, ko smo se odpeljali do šole Arboretum Opeka in od tam peš nadaljevali pot do dvorca na večerjo, saj je bila cesta zaradi del zaprta za promet.
Po večerji smo najprej igrali namizni nogomet, ki je bil zelo napet, nato pa še biljard. Čez nekaj časa smo odšli do šole, kjer smo nekateri igrali namizni tenis, drugi izdelovali video iz fotografij, posnetih čez dan, tretji pa igrali badminton.
Po tem športnem in družabnem večeru smo se vrnili v apartma, se pripravili na spanje in si ob zvoku dežnih kapelj zaželeli še zadnjič lahko in mirno noč v penzionu Maltar v Varaždinu na naši izmenjavi na Hrvaškem leta 2026.
Res, lahko in mirno noč. Hvala, ker ste nas spremljali.
10. 6. 2026 – 10. dan
Slovo
Zadnji dan na izmenjavi. Kar nismo mogli verjeti, da je napočil čas za slovo od penziona Maltar, slovo od zanimivega dela v vrtnarijah in slovo od rutine, ki nas je popolnoma osvojila. Pred odhodom smo želeli profesorici pripraviti presenečenje, kar nam je tudi uspelo. V znak hvaležnosti za vse smo ji podarili sladko dobroto in rožico kalanhojo v lončku v obliki avtomobila, ki nas je spominjal na naš kombi, ki smo ga kasneje poimenovali kar naš Pepe. Solze v očeh profesorice Barbke so pokazale, da je presenečenje uspelo. Z veseljem smo jo vsi objeli, saj je večkrat rekla – in mi ji verjamemo – da bi šla z nami na konec sveta, tako zelo smo ji prirasli k srcu.
Še zadnji zajtrk ob 8.00. Še zadnje prijazno vprašanje osebja penziona: »Bi kdo kakav, omleto s šunko in sirom ali morda sir in salamo?« Še zadnji odhod v sobe, kjer smo po zajtrku zapakirali svoje stvari in jih odnesli pred kombi. Joj, prtljaga in rožice – nismo bili prepričani, ali bomo vse uspeli naložiti v naš kombi, a nam je uspelo, saj v slogi je moč.
Poslovili smo se od naše nastanitve in se odpeljali proti dvorcu Opeka. Med potjo smo se še zadnjič peljali mimo črede jelenov in srn, ki smo jim v slovo nekajkrat potrobili. Zdelo se nam je, da so nam pogled vrnili z enako toplino. Vsa čreda ob ograji se je obrnila proti našemu kombiju, kot da bi nam želela zaželeti srečno in varno pot ali pa nam celo sporočiti: »Ostanite še malo.«
Naša pot se je nadaljevala do dvorca Opeka, kjer smo podpisali dokumente kot dokaz uspešno opravljene izmenjave. Nato smo uživali v dopoldanskem ogledu nastajajočega arboretuma, ki bo konec junija zasijal v povsem novi podobi. Novi nasadi, skrbno oblikovane poti, sodobna osvetlitev, urejena drevesa, lesena igrišča ter ogromne skulpture žuželk, ki jih je ustvaril lokalni umetnik – kobilica, rogač in mravlja – bodo obiskovalcem pričarali posebno doživetje. Med mogočnimi drevesi nastajajo tudi skriti kotički za počitek, druženje in ustvarjanje novih spominov. Arboretum Opeka bo ponovno prava hortikulturna paša za oči, ki bo obiskovalce popeljala ne le v svet rastlin, temveč tudi v čas, ko je dvorec Opeka v preteklosti žarel v svoji najlepši podobi.
Sprehod po arboretumu se je končal ravno takrat, ko so nam gostitelji postregli še zadnje okusno kosilo. Tega smo se vsi zelo razveselili, saj obožujemo sarme in pire krompir. S polnimi želodčki in dobro voljo smo v navigacijo vnesli pot proti domu. Naša navigatorka Sara skupaj s profesorico ni pustila ničesar naključju. Pot je bila natančno načrtovana, vključno z obveznim postankom v Trojanah, kamor nas je povabila profesorica Barbka. Seveda nismo mogli mimo znamenitih krofov, nekaj pa smo jih odpeljali tudi domov svojim najbližjim.
Krofi so hitro našli pot v naše želodčke, nato pa nas je od doma ločila le še dobra ura vožnje. V daljavi smo zagledali našo šolo, ki nas je pričakala kot stara prijateljica. Zdelo se je, da se nas je razveselila in nam namenila prvo prijazno dobrodošlico. Še posebej pa je bila vesela našega kombija Pepeta, ki se je po uspešno prevoženih kilometrih varno vrnil na svoje parkirišče.
Naša dogodivščina se je uradno končala s prihodom staršev, ki so nas z veseljem pričakali in odpeljali domov. Za nami so ostali nepozabni spomini, nova znanja, številne izkušnje in prijateljstva, ki bodo ostala z nami še dolgo po koncu izmenjave.
Hvala, da ste nas spremljali na naši poti. Upamo, da se vam je zdela zanimiva, ustvarjalna, cvetoča in morda včasih tudi naporna.
Mi, Sara, Hana, Aleksej, Tian in Tobija in profesorica Barbka, smo v njej neizmerno uživali in verjamemo, da bomo na dneve v Varaždinu še velikokrat pomislili z nasmehom na obrazu.
