Avstrija
Akreditacija VET 2025
Avstrija 2026
Termin: 9. 6. – 19. 6. 2026
- Inštitucija prejemnica: Biosphärenpark Nockberge
- Področje usposabljanja: naravovarstvo in kmetijstvo
- Termin usposabljanja: 9. 6. – 19. 6. 2026
- Dijaki: Katarina Štalec, Ana Goličič, Ana Erce, Črt Likozar, Nejc Jazbec
- Učiteljica mentorica: Tina Križnar (9. 6. – 12. 6. 2026, Tina Osterman 12. 6. – 19. 6. 2026)
9. 6. 2026 – 1. dan
Predstavitev biosfernega parka Nockberge in programa. Vožnja po cesti Nockalmstraße in ogled informacijskih središč.
Zbrali smo se na železniški postaji v Kranju, od koder smo se z vlakom odpravili proti Avstriji, v mesto Spittal. Po srečanju z rangerjem, nas je s kombijem odpeljal do informacijskega centra Biosfernega parka Nockberge. Med potjo smo si ogledali tudi najgloblje jezero na avstrijskem Koroškem, Millstätter See. V informacijskem centru nam je vodja izmenjave Heinz predstavil park, po katerem smo se kasneje tudi zapeljali. Po okusnem kosilu, nekaj postankih ob slikoviti cesti Nockalmstraße in nekoliko neuspešnem iskanju svizcev, smo prispeli v gostišče Eisentratten, kjer bomo preživeli naslednjih pet noči.
Prvi dan je tako hitro minil, mi pa se že veselimo novih dogodivščin in doživetij, ki nas čakajo v prihodnjih dneh.
10. 6. 2026 – 2. dan
Slabo vreme je malo pripomoglo k spreminjanju današnjega programa, zato smo se zjutraj odpravili na ogled mesta Gmünd. Najprej smo si ogledali zelo zanimiv muzej glasbe in posebnih doživetij, v katerem smo spoznavali vibracije na vse možne načine.
Ustavili smo se tudi v galeriji, zraven katere je bila 700 let stara gotska hiša. Prijazna lastnica nam jo je razkazala za kar smo ji bili zelo hvaležni. Mesto skozi katerega smo se sprehajali nam je bilo zelo všeč, tako kot tudi picerija v kateri smo se ustavili za kosilo. Po nekaj prostega časa nazaj v gostišču, nas je koordinator Heinz dežju navkljub odpeljal na kratko pohodniško pot do čudovitih slapov v dolini Maltatal, a smo morali biti pozorni kje stopamo, saj je bilo kar spolzko. Zagotovo se vrnemo še kdaj v sončnem vremenu.
Dan smo zaključili z igranjem kart, zelo prijetno večerjo, tokrat obogateno z ogromno smeha, na žalost pa še vedno nismo videli svizcev 😊.
Veselimo se jutrišnjega dne, ko je napovedano izboljšanje vremena in nas čaka zanimiv dan z odkrivanjem naravnih lepot v parku.
11. 6. 2026 – 3. dan
Ob 6:45 smo imeli zajtrk. Nato smo se odpravili na eno od pohodnih poti po Biosfernem parku Nockberge (etapa 8, 15km, 2. najdaljša!!!). Ranger Stefan nas je odpeljal na začetek, sicer na kar visoko nadmorsko višino, kjer smo spakirali vso potrebno delovno opremo. Temperatura je bila 4 stopinje, kar se je močno čutilo. Odpravili smo se po poti na lov na okvarjene ali manjkajoče oznake omenjene poti. Na znake smo tudi pritrjevali označevalne nalepke, da se bodo v prihodnje pohodniki na tej čudoviti panoramski poti lažje orientirali. Naš celodnevni pohod je trajal okoli 8 ur in imeli smo res zalično vreme, bilo je zelo vetrovno, s precej sonca in na koncu še z malo dežja. Prav zanimivo je bilo opazovati hitre spremembe vremena in tudi nihanje temperatur. V visokogorju moraš biti resnično pripravljen na vse. Ker smo se danes tekom celotnega pohoda gibali v visokogorju, daleč stran od koč, smo bili odvisni zgolj od malice iz nahrbtnika. V našem penzionu, kjer smo nastanjeni, so nam pripravili zanimive lunch pakete, z njihovim lokalnim ogromnim kosom posušenega mesa in klobaso. Pot se upravičeno imenuje panoramska, saj nagradi s številnimi čudovitimi razgledi. Tudi profesorica je prišla na svoj račun in nam navdušeno razlagala o ledeniškem reliefu, kazala do kod je segal Dravski ledenik, predvsem pa smo videli Julijske Alpe in Triglav, ki so bile sicer v oblakih, a prepričali smo se v katero smer je Slovenija, in da smo v bistvu zelo blizu domu. Pot v dolino je bila naš zadnji, a precej velik izziv, saj se kar ni in ni končala. Spustili smo se povsem do Milstatskega jezera, kjer nas je ranger Stefan razveselil z obiskom trgovine, kjer nas je zamikala predvsem čokolada. Večerja je danes še kako pasala, še bolj pa večerni ogled Ledene dobe.
12. 6. 2026 – 4. dan
Zjutraj smo se zbudili ter se ob 8.30 odpravili proti naši partnerski kmetijsko živilski šoli Litzlhof. Ravnatelj nas je lepo sprejel ter nam z videom šolo na kratko predstavil. Nato nas je peljal do hlevov, ki nam jih je razkazal ter predstavil pasme krav. Največ osebkov krav je pasme pinzgauer. Tam smo jih lahko tudi božali. Nato nas je peljal do servisa za motorne žage, ki pa smo jih kasneje tudi videli pri preizkusu učencev. Videli smo kokošnjak, ki so ga sami izdelali ter ogrado za ovce. Nato nas je peljal do njihove mlekarske in sadjarske delavnice. Kasneje nas je odpeljal še do klavnice, lesne delavnice ter kovačije. Nato pas še predstavil malo učilnic ter nas za konec pogostil s sendviči iz šolskih pridelkov, ki so bili zelo okusni. Po koncu smo se odpeljali nazaj v naše gostišče, kjer smo imeli eno uro prostega časa. Nato pa smo se peš odpravili v hrib do čebelarja. Tam nam je čebelar podrobno predstavil čebele in njihove izdelke ter življenje. Pokazal nam je tudi panje ter ulice v katerih živijo čebele. Nato nas je še njegova žena pogostila s sladoledom in počasi smo se odpravili domov.
13. 6. 2026 – 5. dan
Naš dan se je začel zelo zgodaj. Okoli sedme ure smo se odpravili na zajtrk, nato pa smo se takoj podali na pot do kmeta, ki nas je pričakal ob vhodu v del narodnega parka Nockberge, kjer ima svoje pašnike.
Po prihodu na lokacijo nam je predstavil načrt dela za ta dan in nam pojasnil pomen čiščenja gorskih pašnikov. Razložil je, da bomo pomagali pri odstranjevanju zarasti in čiščenju travnika, da bo primeren za pašo njegovih krav. Naša naloga je bila predvsem zlaganje posekanih manjših dreves in vej na kupe, ki jih bodo jeseni sežgali.
Delo je potekalo v prijetnem vzdušju in ob čudovitem razgledu na okoliške hribe. Kljub temu da je bilo delo fizično zahtevno, smo ga opravljali z veliko mero zavzetosti in dobre volje. Ob tem smo spoznali tudi, kako pomembno je redno vzdrževanje gorskih pašnikov za ohranjanje kulturne krajine in tradicionalnega načina kmetovanja.
Ob dvanajsti uri nas je pričakalo okusno domače kosilo, ki nam je dalo novih moči za nadaljevanje dela. Po krajšem odmoru smo nadaljevali z delom vse do četrte ure popoldne.
Ob zaključku dneva so nas gostitelji pohvalili za naš trud in prizadevnost. Za lepo presenečenje pa so nas obdarili še z domačim bezgovim sokom, ki je bil prijetna osvežitev po napornem, a zelo zanimivem in poučnem dnevu.
14. 6. 2026 – 6. dan
Po jutranjem prebujanju in zajtrku smo pospravili svoje stvari, spakirali prtljago ter vse odnesli v kombi. Naš ranger Stefan nas je odpeljal do adrenalinskega parka v Innerkremsu, kjer nas je najprej pričakalo uvodno izobraževanje. Zaposleni so nam natančno predstavili varnostna pravila ter pravilno uporabo zaščitne opreme. Ko smo bili pripravljeni, smo se podali na poligone različnih težavnostnih stopenj. Preizkusili smo prav vse proge in uspešno premagali številne ovire med drevesi. Največ navdušenja pa je požel zadnji, najdaljši zip line, pri katerem so nam zaradi njegove zahtevnosti pomagali tudi zaposleni v parku. Po adrenalinskih izzivih smo se odpravili do bližnjega hotela, kjer nas je čakalo kosilo. Privoščili smo si okusne burgerje, ki so nam po aktivnem dopoldnevu še posebej teknili. Po kosilu nas je Stefan odpeljal do planinske koče Heiligenbachhütte, ki bo naš dom vse do petka. Tam smo se namestili v nove sobe, razpakirali najnujnejše stvari in se nekoliko spočili. Ker smo želeli čim bolje izkoristiti popoldne, smo se kasneje sami odpravili v gore Eisentalhöche, kjer smo iskali svizce. Med raziskovanjem alpske pokrajine smo jih nekaj tudi opazili, vendar nas je po daljšem času presenetil dež, zato smo se morali vrniti nazaj v kočo. Večer smo zaključili nekoliko drugače kot običajno, saj smo si hladno večerjo pripravili kar sami. Ob druženju in pogovorih smo strnili vtise pestrega dneva, nato pa utrujeni, a polni lepih spominov odšli spat ter se pripravili na nove dogodivščine, ki nas čakajo v prihodnjih dneh.
15. 6. 2026 – 7. dan
Zjutraj smo se zgodaj zbudili in zakurili ogenj v štedilniku na drva. Ko se je koča prijetno ogrela, smo si pripravili zajtrk – skuhali smo kavo in čaj ter pripravili jajca za lunch paket.
Ob devetih je po nas prišel ranger Johannes, ki nas je popeljal na raziskovanje po cesti Nockalmstraße. Med vožnjo smo si ogledali jezero Windebensee, ki je umetnega izvora. Nastalo je ob načrtovani gradnji parkirišča za hotel, ki naj bi bil del smučarskega središča. Po volitvah so projekt smučarskega resorta opustili, parkirišča pa nikoli niso zgradili. Na tem mestu je nastalo jezero Windebensee, ki danes predstavlja življenjski prostor številnim vrstam žab, rac in ptic. Ranger Johannes nam je nato pokazal krajšo tematsko pot, namenjeno povezovanju z naravo in lastno dušo. Med sprehodom smo opazovali različne rastline in živali ter uživali v miru neokrnjene narave.
Pot smo nadaljevali do parka Magic Silva, kjer smo si privoščili malico. Po okrepčilu smo si skupaj z rangerjem ogledali še muzej fosilov, mineralov ter film Biosfernega parka Nockberge. Pred odhodom smo si kupili tudi nekaj spominkov, med katerimi so bili kristali, minerali, fosili in magnetki.
Po vrnitvi v kočo smo zunaj zakurili ogenj in na njem spekli penice. Večer smo preživeli ob družabnih igrah, prijetnem klepetu in svetlobi sveč, ki je ustvarila posebno vzdušje za zaključek še enega čudovitega dne.
16. 6. 2026 – 8. dan
Jutro smo začeli podobno kot prejšnje dni. Zbudili smo se ob 6. uri, zakurili peč, pripravili zajtrk in si za na pot pripravili še lunch paket. Zaradi bolezni rangerja Stefana se je naš načrt nekoliko spremenil. Ob 8. uri nas je presenetil ranger Johannes, ki nas je skupaj z mlajšo skupino osnovnošolcev popeljal na pohod do vrha hriba Eisentalhöhe, od tam pa naprej do jezera Friesenhalssee. Ob jezeru smo si privoščili malico, občudovali čudovito naravo in uživali v mirnem okolju. Po daljšem postanku smo se odpravili nazaj proti kombiju. Parkiran je bil ob majhni trgovinici, kjer smo si spet kupili nekaj spominkov.
Na poti do koče smo se ponovno ustavili v parku Magic Silva, kjer smo pomagali rangerjem pri urejanju okolice. Pokosili smo travo, pobrali smeti, pometli kočo in opravili še nekaj manjših opravil. Ko smo delo zaključili, smo se vrnili do koče.
Popoldne smo namenili druženju. Igrali smo družabne igre, se zabavali in uživali v skupno preživetem času. Nato je sledila priprava večerje. S skupnimi močmi smo najprej skuhali juho, za sladico pa spekli še najboljše palačinke. Za nami je še en uspešen dan, polni lepih vtisov.
17. 6. 2026 – 9. dan
Po zajtrku smo bili obveščeni, da se je dnevni načrt nekoliko spremenil. K nam je prišel ranger Peter, s katerim smo se odpravili pomagat Simonu, oskrbniku koče, pri čiščenju in urejanju zaraščenega pašnika. Najprej smo odstranili odvečne veje in manjša drevesa, nato pa sta ranger Peter in Simon odžagala še preostale grmičke ter zaraščene dele pašnika. Ves odrezan material smo skrbno zložili na kupe in tako pomagali pripraviti pašnik za nadaljnjo uporabo.
Po opravljenem delu smo se vrnili h koči, kjer nam je Simon postregel z okusnim kosilom. Na jedilniku so bili štruklji s sirovim in krompirjevim nadevom ter masleno zabelo. Za sladico pa še topli krofi. Po krajšem počitku smo se ponovno lotili dela. Naša naslednja naloga je bila postavitev električnega pastirja, ki bo preprečeval vdor jelenjadi na pašnik. Delo nam je šlo dobro od rok, zato smo ga hitro in uspešno zaključili. Nato smo se lotili še obnove nalepk za klic v sili. Na novih nalepkah je bil dodan tudi sistem what3words, ki omogoča natančnejše določanje lokacije v primeru nesreče.
Med vračanjem proti koči smo naleteli na majhno žabico, ki smo jo poimenovali Trevor. Ta simpatični spremljevalec nam je polepšal pot in poskrbel za nekaj dobre volje. Po vrnitvi smo opravili še nekaj vsakodnevnih obveznosti, nato pa zakurili ogenj na zunanjem ognjišču. Ob njem smo si pripravili preprosto, a okusno večerjo – pečen krompir in hrenovke. Dan smo zaključili utrujeni, a zadovoljni, saj smo s svojim delom prispevali k urejenosti pašnika in okolice koče ter ob tem preživeli prijeten dan v naravi.
18. 6. 2026 – 10. dan
Po zajtrku nas je ranger Heinz odpeljal do Magic Silve, kjer smo zbirali material za izdelavo tradicionalne lesene ograje. Po pripravah smo se odpravili do Glockenhütte, kjer smo začeli z obnovo ograje, ki na tem mestu stoji že več kot 20 let. Delo je bilo zahtevno, vendar smo se ga lotili z veliko mero zagnanosti in ekipnega duha. Po približno dveh urah trdega dela je bila ograja že precej prenovljena, zato smo si zaslužili odmor za kosilo.
Po kosilu nas je Heinz odpeljal do antropogenega jezera Windebensee, kjer smo skupaj z rangerjem Petrom pomagali pri urejanju okolice. Ob učni poti smo premikali lesene klopce in jih postavili na primernejša mesta, da bodo obiskovalcem omogočale prijetnejši počitek in boljšo izkušnjo ob raziskovanju narave. Nato smo ponovno naložili nekaj materiala za ograjo in se s Heinzom vrnili do Glockenhütte, kjer smo nadaljevali z delom. Z zadnjimi močmi smo dokončali obnovo ograje.
Po uspešno opravljenem delu smo se vrnili v Magic Silvo, kjer smo raztovorili opremo in pospravili preostali material. Zadovoljni z opravljenim delom smo se odpravili nazaj v kočo ter sklenili še en zanimiv in delovno obarvan dan v naravi.
19. 6. 2026 – 11. dan
Po zajtrku smo pospravili svoje stvari, naložili kovčke v kombi in se skupaj z rangerjem Heinzom odpravili na pot. Najprej smo obiskali rangerja Stefana, ki je zaradi bolezni žal še vedno okreval doma. Obisk je bil namenjen predvsem slovesu in zahvali za vse, kar je prispeval k našemu bivanju in delu v biosfernem parku. Pot smo nadaljevali po sveže ulovljene ribe, ki so bile predvidene za naše zadnje skupno kosilo. Na poti smo se ustavili še v ekološki mlekarni »Kaslabn« v Radentheinu, kjer smo si ogledali postopek izdelave sira – od predelave mleka do končnega izdelka. Obisk je bil še posebej zanimiv, saj smo lahko spoznali tradicionalne metode sirarstva in se prepričali, koliko znanja in truda je potrebnega za nastanek kakovostnega sira. Za piko na i smo se udeležili tudi degustacije šestih različnih vrst sirov, pri kateri je vsak našel svojega favorita.
Po ogledu smo se odpravili naprej ob reki do piknik prostora »Kaninger Mühlenweg«, ki ga pred leti ni odnesla velika povodenj. Tam nam je Heinz pripravil okusno kosilo in spekel ribe. Ob prijetnem druženju smo še zadnjič skupaj uživali v čudoviti naravi in sproščenem vzdušju, ki nas je spremljalo ves čas izmenjave. Po kosilu smo se vrnili v sirarno, kjer smo izkoristili priložnost za nakup različnih sirov. Nato smo se odpeljali v Spittal, kjer smo se vkrcali na vlak proti Villachu. Tam smo prestopili na vlak za Slovenijo in pot nadaljevali proti Kranju.
Tako se je zaključila naša nepozabna izkušnja, polna novih znanj, delovnih izzivov, prijateljstev in nepozabnih doživetij v naravi. Domov smo se vrnili bogatejši za številne izkušnje, lepe spomine ter nova poznanstva.
