Portugalska
Usposabljanje na
področju naravovarstva
- Inštitucija prejemnica: Associação de Desenvolvimento das Regiões do Parque Nacional da Peneda-Gerês
- Spletna stran: https://www.adere-pg.pt/pt/
- Področje usposabljanja: naravovarstvo
- Termin usposabljanja: 23. 8. – 3. 9. 2026
- Dijaki: Valerija Kalan, Maša Habjan
- Učiteljica spremljevalka: Barbka Drobnič
23. 8. 2026 – 1. dan
Ko se pot začne z zamudo, se dogodivščina šele zares začne …
Današnji dan se je začel v zgodnjih jutranjih urah, ko smo se skupaj odpravili na nepričakovano dolgo pot. Sprva smo imeli let načrtovan ob 6.25, a so ga zaradi tehničnih težav na letalu prestavili na 10.30. Nad informacijo smo bili sprva kar malo šokirani, vendar so ure čakanja minile, kot bi mignil. V miru smo pojedli zajtrk, se še malo odpočili in nato polni pričakovanja stopili na letalo, saj so nekateri med nami to doživeli prvič.
Let z Brnika v Švico, kjer smo prestopili, je trajal dobro uro, občutek pa smo imeli, kot da je trajal dobrih dvajset minut. 😊
Iz Švice smo poleteli proti Portu. Let je trajal dve uri in deset minut, na letališču pa smo čakali približno pet ur. Med čakanjem smo si na različne načine krajšali čas. Vadili smo našo plesno točko za večerni festival v Porto da Barca, počivali in se sprehajali po letališču.
Najbolj nam bo v spominu ostala trgovinica Lindtovih čokoladic, kjer smo lahko degustirali čokolado iz fontane in različne bombone. Sladek začetek portugalske dogodivščine! 😊
Ko smo končno prispeli v Porto, so nas s kombijem odpeljali v Porto da Barca. Kasneje smo se odpravili na festival, ki je trajal pozno v noč. Okoli polnoči je napočil čas za naš nastop. Najprej smo zapeli Čebelarja, nato pa zaplesali ob spremljavi Golice. Za naš fenomenalno opravljen nastop smo prejeli prav posebno in bogato nagrado – veliko dimljeno svinjsko stegno oziroma pršut, vino in prikupno skledo z imenom mesta.
Po nastopu smo se še malo sprehodili po mestu in pozno ponoči prispeli nazaj v hotel.
Današnji dan je bil res poln presenečenj, čakanja, potovanja, odlične glasbe in seveda dobre volje. 😊 Čeprav se je naše potovanje začelo z nekajurno zamudo, se je dan končal prav tako, kot se mora začeti vsaka dobra dogodivščina – z nasmehom, glasbo in občutkom, da nas jutri čaka nekaj novega.
In tako smo prvi dan pustili za seboj. Portugalska nas je že prvi večer pozdravila z glasbo, mi pa smo ji odgovorili s pesmijo in plesom.
24. 8. 2026 – 2. dan
Dan za raziskovanje in čarobni večer
Po včerajšnjem dolgem dnevu, polnem potovanja, glasbe in plesa, smo današnje jutro začeli nekoliko kasneje.
Zajtrk smo imeli v hotelu, kasneje pa smo se odpravili raziskovat mesto. V bližnji kavarnici smo si privoščili dopoldansko kavo in sladico – pastel de nata. To je tradicionalna portugalska sladica iz listnatega testa, oblikovanega v majhne posodice, napolnjene z okusno jajčno kremo. Tam smo počakali, da je dež nekoliko ponehal, nato pa nadaljevali naše raziskovanje mesta, kjer smo spoznavali kulturo in zgodovina mesta.
Popoldan smo odšli na težko pričakovano procesijo svetega Bartolomeja. Ta se je začela s sveto mašo v prikupno majhni cerkvici. Procesija je trajala približno trideset minut, nato pa smo bili ponovno prepuščeni svoji mili volji. Nekateri so se odpravili nazaj v hotel, drugi pa smo izkoristili večer za še en sprehod po mestu.
Okoli devetnajste ure smo se ponovno dobili v preddverju hotela in skupaj odšli na zaključni del festivala. Na začetku smo se malo zadržali v zabaviščnem parku, nato pa je ob petnajst čez polnoč sledil veliki ognjemet s spremljavo glasbe. Bilo je zelo lepo, a tudi precej glasno. Ognjemet je trajal približno petnajst minut in nebo je za nekaj časa zažarelo v vseh mogočih barvah.
Po končanem ognjemetu smo se odpravili v hotel in hitro potonili v spanec. Za nami je bil mirnejši, a vseeno doživetij poln dan.
Dež je nam prekrižal načrte, a ne tudi dobre volje. Dan smo začeli s sladkim okusom pastela, ga nadaljevali v znamenju tradicije in končali pod razsvetljenim nebom. Portugalska nam je tudi tokrat pokazala, da se najlepši trenutki pogosto skrivajo tam, kjer jih najmanj pričakuješ.
25. 8. 2026 – 3. dan
Še en dan, še ena nova izkušnja
Zjutraj smo po zajtrku pred vhodom zagledali naš prevoz. Odpeljali smo se do trgovine, kjer smo nakupili hrano za prihodnjih sedem dni. Po približno eni uri vožnje smo prispeli v Branola Avaleiro. Razpakirali smo se, pojedli kosilo in si ogledali okolico.
Kasneje smo se odpravili na ogled čebelnjaka v kraju Coussa. Čebelar Paulo nam je razkazal svoje čebelnjake in laboratorij, kjer s pomočjo različnih pripomočkov oploduje matice. Ukvarja se ne le s pridelavo medu, ampak tudi z genetiko čebel. Bilo je zanimivo videti, koliko znanja, potrpežljivosti in natančnosti je potrebnih pri njegovem delu.
Na koncu smo imeli še prijetno pogostitev. Poskusili smo kruh, med in njihov domači sir. Vse skupaj je bila odlična kombinacija in lep zaključek našega obiska.
Po aktivnosti smo se s prevozom vrnili v naše prenočišče, kjer smo si pripravili večerjo. Po večerji so sledili družabni pogovori, smeh in priprava na spanje.
Dan se je počasi umiril, mi pa smo ga zaključili z občutkom, da smo poleg novih krajev spoznali tudi nekaj novega o ljudeh, naravi in pridnem svetu čebel. In tako je še en dan naše poti tiho odletel mimo nas – kot čebela, ki se za trenutek ustavi na cvetu in nato odleti novim dogodivščinam naproti.
26. 8. 2026 – 4. dan
Dan, ko smo med spoznavali od blizu – in ga tudi pošteno poskusili
Po jutranji kavi in zajtrku smo se odpravili v mesto Moncao, kjer nas je ponovno prijazno sprejel čebelar Paulo. Tokrat nas je čakal prav poseben dan, saj smo lahko od blizu spoznali, kako nastane med in koliko dela je potrebnega, preden pristane v kozarcu.
Večino dneva smo namenili pridelavi medu. Pri delu smo se naučili veliko novega o pripravi medu, njegovem pridobivanju in celotnem postopku izdelave. Tokrat smo izdelovali evkaliptusovo-akacijev med, ki je imel prav poseben okus in vonj. Spoznali smo, da čebelarstvo ni samo delo s čebelami, ampak zahteva tudi veliko znanja, natančnosti in potrpežljivosti.
Seveda pa pri takšnem delu ni šlo brez pokušanja. 😊 Med smo pridno okušali in preverjali, ali je res tako dober, kot se govori. Pokušanje se je hitro spremenilo v kar resno nalogo, saj smo bili še pred kosilom skoraj siti – medu smo pojedli toliko! 😊
Da nam po vsem tem sladkem ni zmanjkalo energije, so nam pripravili tudi tradicionalno kosilo. Na mizi sta se znašla okusna kokoš in rebrca, ob katerih smo si z veseljem privoščili nekaj bolj konkretnega. Po sladkem delu dopoldneva je bilo takšno kosilo še posebej dobrodošlo.
Po kosilu smo nadaljevali in dokončali naše delo. Čeprav smo bili že nekoliko utrujeni, smo bili zadovoljni, saj smo ves dan nekaj počeli, se učili in obenem spoznavali delo, ki ga doma sicer poznamo predvsem po končnem izdelku – kozarcu medu.
Za konec sta nam čebelarja podarila še vsakemu kozarec medu. Tako smo lahko del današnjega doživetja odnesli tudi s seboj. Lepo je bilo vedeti, da bomo lahko še doma odprli kozarec in se spomnili na ta dan ter na vse, kar smo se naučili.
Potem smo se odpravili nazaj v naš začasni dom. Zvečer smo si pripravili bolj sproščen večer – spekli smo palačinke in si privoščili tropsko sadje. Po dolgem in sladkem dnevu nam je prijala večerja, ob kateri smo še malo poklepetali in se nasmejali.
Nato smo se pripravili na spanje in počasi zaključili še en zanimiv dan našega portugalskega potovanja.
Danes smo spoznali, da se za enim samim kozarcem medu skriva veliko več, kot smo si predstavljali – delo, znanje, narava in seveda pridne čebelice. Mi pa smo poskrbeli, da je bilo medu za naš okus ravno dovolj … oziroma mogoče celo malo preveč. 😊
27. 8. 2026 – 5. dan
Med dežjem, čebelami in lepimi spomini
Četrtkovo jutro nam je malce prekrižalo načrte, saj se je naš odhod zaradi močnega dežja prestavil z 10. na 13. uro. Ker smo imeli na voljo precej prostega časa, se vremenu nismo pustili motiti in smo se skupaj odločili za krajši, štirikilometrski pohod. Izlet je bil izjemno pester in prav pustolovski, saj sta nas ves čas spremljala močan naliv in veter. Ob vrnitvi v naše bivališče nam je zato še toliko bolj prijal topel čaj, ob katerem smo se prijetno ogreli.
Ko je prispel naš prevoz, smo se odpeljali v Cousso na naš zadnji obisk pri čebelarju. Tokrat nam je predstavil bolj strokovno plat svojega dela. Pokazal nam je svojo spletno stran, na kateri objavlja strokovne članke in fotografije, ter nam podrobno razložil, kako se ukvarja z genetiko matic in njihovih družin.
Za zaključek našega druženja s čebelarjem na tej mobilnosti smo mu podarili šolski časopis Sky is the Limit, v katerem je objavljena fotografija čebelarja iz lanske skupine, ki ga je prav tako obiskala. Podarili smo mu tudi majico. Nekateri dijaki so pri njem kupili odličen domači med, en kozarec pa je čebelar velikodušno podaril celotni skupini.
Naš deževen, a izpolnjujoč dan se je zaključil z izvrstno večerjo. Privoščili smo si pečen krompir in bučke s kruhom ter sočne pleskavice. Po večerji smo v miru dokončali pisanje dnevnikov, se uredili in nato, polni lepih vtisov in spominov, utonili v spanec.
28. 8. 2026 – 6. dan
Nova lokacija, novi izzivi
Danes zjutraj smo ob zvoku budilke vstali, prižgali pečico, da smo se pogreli, in pozajtrkovali. Ob 10. uri smo se napakirali in se s prevozom odpeljali do nove lokacije, kjer bomo preživeli naslednjih pet dni – v kampu Lamas de Mouro.
Ob prihodu smo odšli do recepcije, kjer so nam vodiči povedali, kaj bomo počeli danes in v prihodnjih dneh. Kasneje smo se odpravili do turistične točke, kjer smo imeli predstavitev o portugalskem nacionalnem parku – kako je razdeljen, kaj vse obsega ter kateri deli so posebej zaščiteni. Tako smo izvedeli tudi nekaj novega o naravnem okolju, ki ga bomo v prihodnjih dneh še podrobneje spoznavali.
Po predstavitvi smo imeli eno uro časa za kosilo. Nekateri so odšli jesti v mini bar v kampu, drugi pa so se odpravili na sprehod. Pred odhodom smo dobili zemljevide, kataloge, zgibanke, torbe in palerine – vse, kar bomo potrebovali za naše prihodnje aktivnosti.
Ob 14. uri smo začeli z delom. Obrezovali smo slikice, ki jih bodo uporabili pri prihodnjih projektih v kampu. Ob 16. uri nas je pobral prevoz in odpeljal do trgovine v mestu, kjer smo nakupili hrano za prihodnja kosila.
Ko smo se vrnili v kočo, smo se takoj lotili priprave poznega kosila. Naredili smo tortilije s papriko in piščancem – njam, njam! Po kosilu smo nadaljevali s pisanjem poročil in dnevnikov.
Kasneje smo se odpravili še na krajši sprehod in uživali v svežem zraku ter miru, ki nas je obdajal. Nato so sledili tuš, prijeten počitek in udobna postelja.
Za nami je bil prvi dan na novi lokaciji. Spoznali smo okolje, dobili prve naloge in izvedeli, kaj nas čaka v prihodnjih dneh. Zdaj pa smo pripravljeni na nove dogodivščine!
29. 8. 2026 – 7. dan
Pohod, divji konji in nova nastanitev
Zjutraj smo se odpeljali do kraja Castro Laboreiro, ki je bil naša izhodiščna točka za prečudovit pohod. Najprej smo si v kraju ogledali cerkev Marijinega obiskanja, potem pa se počasi odpravili na hribček, na katerem so bile ruševine tamkajšnjega gradu. Nato smo zavili na pohodno pot.
Pohod je trajal približno tri ure, prehodili pa smo kar 10,5 kilometra. Vmes smo občudovali čudovito pokrajino, srečali divje konje, ki so nam prečkali pot, in se na splošno imeli super. Narava nas je spremljala na vsakem koraku in nam ponujala čudovite razglede. Pohod smo zaključili v kampu, od koder so nas odpeljali do našega nastanišča.
Ko smo prispeli, smo si skuhali kosilo in ga pojedli, nato pa so nas poklicali in nam sporočili, da se moramo preseliti v drugo nastanitev, saj jim ni uspelo odpraviti tehničnih težav v toaletnih prostorih, ki so se pojavile že prejšnji dan.
Takoj smo začeli pakirati. Kakšno uro po klicu so nas odpeljali nazaj v Castro Laboreiro, kjer je bilo naše novo nastanišče. Spet smo se razpakirali, si ogledali ogromno hišo, se še malo podružili, nato pa počasi potonili v spanec.
Za nami je bil dan, poln hoje, narave, nepričakovanih sprememb in novih dogodivščin. In očitno tudi selitev postaja del naše portugalske zgodbe. 😊
30. 8. 2026 – 8. dan
Dan, poln dogodivščin
Zjutraj nas je zbudilo nežno sonce in nas pričakal topel čaj, za nekatere pa tudi omamen vonj po kavi. Po zajtrku nas je pričakal prevoz, s katerim smo se odpravili na današnje aktivnosti.
Ta dan smo se razdelili v dve skupini. Nekateri so se odpravili na water canyoning, drugi pa smo ostali v kampu. Tisti, ki smo ostali v kampu, smo v računalnik vpisovali podatke o strankah, njihovih družbah, stroških in še marsičem.
Tisti, ki so se udeležili water canyoninga, pa so doživeli precej bolj adrenalinski dan – spuščali so se po slapovih, skakali s skal in hodili po vodi.
Okoli dveh smo končali z delom in aktivnostmi, zato nas je prevoz odpeljal nazaj v naš začasni dom. Kasneje smo si pripravili kosilo – pečeno zelenjavo in meso. Njami!
Po kosilu smo si malo odpočili, nato pa smo se nekateri odpravili še do bližnjega gradu na sprehod, saj je bil večer čudovit. Sprehod v prijetnem večernem miru je bil lep zaključek dneva.
Po vrnitvi smo si privoščili še družaben večer ob piškotih, nato pa so sledili tuš, počitek in topla postelja. Še en dan je ostal za nami – poln dela, dogodivščin in skupnih trenutkov.
31. 8. 2026 – 9. dan
Adrenalin, delo in prijeten večer
Danes smo se po zajtrku odpravili proti kampu. Ko smo prispeli, smo imeli na sporedu adrenalinski park. Vodič nam je dal potrebno opremo ter nam razložil celoten potek in vsa pravila. Bilo je zelo zabavno, čeprav je bilo nekatere pri premagovanju določenih ovir tudi malo strah. Na koncu smo ugotovili, da je bilo prav premagovanje strahu eden izmed najbolj zabavnih delov dneva.
Po koncu adrenalinskega parka smo dobili novo nalogo – pospraviti smeti, ki so ostale na tleh, ter veje, ki so med dežjem popadale z dreves. Kamp je bil večji, kot smo si mislili, zato je bilo dela kar precej, vendar smo ga opravili z veseljem. Ob tem smo se še bolj zavedali, kako pomembno je, da naravo, v kateri uživamo, tudi sami ohranjamo čisto in urejeno. Lepo je bilo videti, kako se je prostor po našem delu spremenil in postal še prijetnejši.
Po končanem delu smo se odpravili v hišo, kjer smo si pripravili odlično kosilo. Po kosilu smo si malo odpočili, popoldne pa odšli še na sprehod in uživali v miru ter lepoti portugalske narave.
Zvečer smo se ponovno družili, si pripravili dobro večerjo in uživali v skupnih trenutkih. Po napornem dnevu je bilo še posebej prijetno, da smo se lahko sprostili, pogovarjali, smejali in preprosto uživali v družbi drug drugega. Tudi takšni večeri postajajo lep del naše skupne portugalske izkušnje.
1. 9. 2026 – 10. dan
Torkov dan – korak bliže koncu
V torek smo imeli priložnost ponuditi svojo pomoč ekipi na informacijski točki. Tam so nas sprejeli odprtih rok, saj so bili sredi obsežnih priprav na prihajajoče dogodke. Z veseljem smo poprijeli za delo in pomagali, kjer je bilo potrebno.
Po uspešno zaključenih dopoldanskih obveznostih smo se vrnili v našo hišo v Castru Laboreiru. Tokrat smo v kuhinji združili moči in pripravili okusno enolončnico, ki nas je po delovnem dopoldnevu prijetno okrepčala. Zraven smo postregli še svežo in osvežilno grško solato iz preostalih kumar in grškega jogurta.
Po kosilu je sledila še sladka pika na i – tradicionalna portugalska sladica pastel de nata, ki je s svojim značilnim okusom poskrbela za prav posebno razvajanje.
Popoldne je bilo namenjeno počitku, pisanju dnevnikov in večernemu sprehodu po mestu. Dan pa smo zaključili na prav poseben način – s slastnim sladoledom. Kot velika družinica smo posedli skupaj in si vsak s svojo žličko privoščili še zadnji sladki užitek dneva. Njami!
Nato je sledila še priprava na odhod. Naš čas na Portugalskem se počasi izteka in le še en dan nas loči od zaključka našega usposabljanja. V zraku je bilo zato čutiti mešanico utrujenosti, pričakovanja in tiste rahle nostalgije, ki se pojavi, ko veš, da se nekaj lepega počasi končuje.
2. 9. 2026 - 11. dan
Dan smo začeli že ob 8. uri zjutraj. Po zajtrku smo se dokončno spakirali, saj je bil pred nami zadnji dan v naši začasni portugalski hiši. Ob 9. uri nas je prišel iskat prevoz in nas odpeljal na ogled šole, ki se ukvarja z naravovarstvom in trajnostnim razvojem.
Ogledali smo si celotno šolo, različne laboratorije in tudi spalne prostore za učence. Zanimivo je bilo videti, kako je mogoče znanje, naravo in praktično delo povezati v okolju, kjer mladi ne le poslušajo, ampak tudi raziskujejo in ustvarjajo.
Po ogledu nas je drug prevoz odpeljal v Porto, kjer smo imeli rezerviran hotel za zadnjo noč. Ko smo prispeli, smo se razdelili po sobah in se skoraj takoj začeli dogovarjati, kako bomo preživeli preostanek dneva – kdo, kam in kdaj.
Po nastanitvi smo se skupaj odpravili v velik nakupovalni center. Najprej smo si poiskali nekaj za kosilo, nato pa se razpršili po trgovinah in vsak po svoje uživali v nakupovanju. Po približno uri pa je padla odločitev – nekateri bodo odšli raziskovat Porto, drugi pa bodo dan zaključili ob morju.
Tako smo se razdelili. Punce, ki so se same odpravile v mesto, so nam kasneje povedale, da je Porto čudovit, živahen in res nekaj posebnega. Mi pa smo poklicali taksi in se odpeljali na peščeno plažo.
Ko smo prispeli, ni bilo več veliko razmišljanja. Uživali smo na peščeni plaži in se kmalu vrgli v vodo. Bila je hladna, a prijetno osvežilna. Morje, pesek, sonce in občutek, da je pred nami še en dolg večer brez obveznosti – popoln zaključek našega potovanja. Na plaži smo ostali vse do večera. Ko se je sonce začelo spuščati proti obzorju, smo v baru ob morju naročili večerjo in uživali v sončnem zahodu. Za trenutek se je zdelo, kot da se je čas ustavil. Vse, kar smo v teh dneh doživeli, se je nekako zlilo v ta mirni večer ob morju.
Proti večeru smo se s taksijem odpeljali nazaj v hotel. Sprali smo s sebe pesek in mivko, se namestili v sobe in še dolgo klepetali o dnevu.
Bil je res krasen zadnji dan. Takšen, ki ga ne zaključiš samo z besedami »jutri odhajamo«, ampak z občutkom, da si nekaj lepega doživel, nekaj novega spoznal in s seboj odnesel spomine, ki bodo ostali še dolgo po tem, ko bo portugalsko sonce že za nami.
3. 9. 2026 - 12. dan
Dan našega odhoda domov, v Slovenijo
Po kratki noči v hotelu Puma, v bližini letališča, smo se zbudili v sončno in zelo toplo jutro. Po kar slastnem zajtrku smo dokončno pripravili prtljago za odhod, saj nas je ob 9. uri že čakal črn kombi, ki nas je odpeljal na letališče.
Jutranja gneča na cesti nam je potrdila, da je bila zgodnja ura prava izbira. Na letališče je pač treba priti pravočasno in dve uri pred letom nikakor ne gre zamuditi. Prijava je bila uspešna, prav tako dodatni varnostni pregled, in že smo čakali pri izhodu za naš let v Zürich.
Čas je hitro mineval ob nakupovanju ali pa samo ob občudovanju zanimivih trgovinic na letališču. Želja, da naše letalo tokrat ne bi zamujalo, se je uresničila. Po dobrih dveh urah smo pristali v Zürichu.
Bili smo dobre volje, saj se je naš let začel in končal po časovnici. Uredili smo si letališki Wi-Fi in se nato razkropili po letališču, vedoč, da se moramo okoli 20. ure zbrati pri »gatu«, ko bo na velikem letališkem zaslonu objavljen izhod za naš zadnji let.
Čas smo preživljali z raziskovanjem trgovin, dobro jedačo in pijačo. Skoraj nismo verjeli, kako hitro se je odvrtelo pet ur čakanja na letalo do Ljubljane. Zunaj je bila že noč, mi pa smo bili pripravljeni na vkrcanje na naš zadnji let. Tokrat brez zamude – tako kot smo si želeli.
Bili smo res srečni ob misli, da bomo kmalu doma in da nas bodo starši in rejniki na letališču čakali ob pravem času. V tistem trenutku so se v naših glavah prepletali noč, letalo, utrinki vseh doživetij, nova prijateljstva in nova znanja. In med vsemi temi mislimi je bila tudi preprosta, a pomembna misel: zadovoljni smo, da smo bili del te izmenjave na Portugalskem.
Potem je prišel še zadnji trenutek na letališču – prevzem prtljage. In takoj za njim trenutek, na katerega smo čakali: objem s starši, pozdrav in objemi drug drugega.
S tem so se zaokrožili naši zadnji skupni trenutki na poti, ki nas je povezala bolj, kot smo si morda predstavljali na začetku. Skupaj smo jo prehodili Žiga, Valerija, Shea, Maša, Živa, Lejla in spremljevalka Barbka.
Odšli smo kot skupina dijakov in spremljevalka. Vrnili pa smo se z novimi izkušnjami, znanjem, spomini in prijateljstvi, ki bodo ostala z nami tudi takrat, ko bo Portugalska že samo še lep spomin.
Hvala, ker ste nas spremljali na naši poti. Želimo vam lahko in mirno noč.
